Na Pivškem

Pomlad je prišla, snega je v hribih bolj ali manj le še za vzorec. Pred menoj je bilo dvoje lepih dni, dopust. Kljub temu, da sem smuči skorajda že postavil v kot, sem malo kolebal med sedlom Na Žlebeh in kolesarjenjem nekje na Notranjskem. Samemu se mi ni dalo raziskovati še neznanih pobočij v sosednji Italiji, zato sem pristal na že tako znanem mestu pri gradu Haasberg, le streljaj od Planine.

Malenščica

Zjutraj sem se zbudil v megleno in dokaj mrzlo jutro. Pogled na ekran telefona je v bližnji Postojni obetal sonce, zato sem se kar hitro spravil na kolo, našel samotno cesto, ki me je med vzponom ogrela in nato odložila sredi kačjih rid. Za motoriste je bilo še prehladno, cesta torej skoraj prazna, spustil sem se navzdol, v Postojni zavil na most preko avtoceste in po stezi prišel do stavbe nekdanjega vodnega tanka. 

Nekdanji vodni tank

Iz njega so polnili zalogovnike parnih lokomotiv. Res domiseln zaklad lokalnega geolovca me je navdušil, nadaljevanje po makadamski cesti mimo odlagališča odpadkov, vzpon na Grmačo, območja, kjer se vojaki igrajo svoje igrice, pa me je pripeljalo v Prestranek. Do Pivke sem peljal nekaj časa po glavni cesti, nato pa ob njej, se vzpel na Primoža. 

Na Grmači

Tako pot kot vrh sta mi bila poznana s službenega izleta, le klopca ljubezni je bila nova. Razgled na dolino presihajočih jezer je bil super, odločitev, da nadaljujem po stezicah in kolovozih proti Šilentaborju pa trenutna. Na tem razgledniku sem bil pred leti sredi noči, pogled v dolino podnevi je upravičil nekaj truda z vzponom. 

Pogled na Pivko s Primoža

Sprva sem nameraval nadaljevati pod grebenom proti Šembijam, pa sem se na srečo premislil. Bi bilo za en dan, sploh glede na preostale načrte, kar preveč. Spustil sem se v Zagorje, v Knežaku zavil po vetrovni cesti proti Koritnicam, pred vzponom po suhih travnikih na Tuščak naredi postanek pri cerkvici sv. Hieronima. 

Šilentabor

Da je tudi ta vrh lepo razgledišče je kar nekako samo po sebi umevno. Vrnil sem se na široko cesto, ki pelje proti Mašunu. Ideja za drugič, ko bom znova v teh koncih. Danes sem se odpeljal do Bača, na hitro ustavil pri gradu Kalc, iz Zagorja po cesti, deloma pa novi kolesarski stezi ob njej, peljal nazaj do Pivke. 

Tuščak

Peljal sem proti Postojni, odvil do vasi Slavina in Koče. Po postanku v trgovini v Prestranku (se rima, kajneda) sem odpeljal do letališča pred avtocesto. Tam me je pobral Lars, odpeljala sva se do Rodika pri Divači, obhodila dobrih deset kilometrov dolgo mitsko pot. Lepe točke, kjer s prestopom preko kamnitega praga prideš v pravljični svet. 

Grad Kalc

Legende so se nama počasi razkrivale, vse do zadnje, v bližini katere sva tudi našla skrito škatlico. Vpisala sva se kot prva, potem pa se po kratkem obisku točke ob Fukovi jami (hecno ime, toda brezno je videti res strašljivo) ustavila za pico in pivo v Avio pubu pri Postojni. Na koncu sem le še izkoristil taksi službo vse do domačega praga. 

V mitskem svetu