Šentanski plaz

Še je nekaj snega. Vsaj tako so pisali. In sem se odločil, da grem pogledati, koliko ga je ostalo. Po deževni noči na Ljubelju je bilo jutro čisto drugačno. Nekaj belih oblačkov na modrem nebu je bilo zgolj za vzorec. Preden sem stopil na sneg, sem spregovoril nekaj besed z možakarjem, ki je imel podobne načrte. 

Še je sneg ...

Po nekaj minutah hoje sem moral sneti smuči, dobrih deset metrov lovljenja ravnotežja preko melišča je bila cena pomladne smuke. Nadaljevanje je bilo brez težav, našel sem zvezno povezavo nad kočo Vrtača, se vzpel pod Šentanski plaz. Še en prehod je bil zgolj pogojno užiten, pa vendarle je poprh dajal dosti osnove, da smuči ni bilo treba sneti. 

Šentanski plaz

Pobočje nad menoj je bilo poravnano, kot bi tu to zimo še nihče ne smučal. Vlekel sem špuro, rezal svojo sled v deviško pobočje. Na psih se je delala cokla, zato je včasih zdrsnilo, srenači so presenetljivo prišli prav. Misli, da bi šel pogledati zahodno grapo Begunske Vrtače so izpuhtele ob pogledu na kopni spodnji del. Pa nič. 

Desni izstop

Cikcakal sem sem navzgor, zavil desno in po nekaj deset višinskih metrih prišel do roba snega. Usoda letošnje zime, oba izstopa sta bila povsem kopna. Začel sem se pripravljati na spust, ko je prišel do mene znanec s parkirišča, prijavil, da gre naprej in da dobro ve, da je snežna flanka vse do vrha. 

Znanec prihaja za menoj ...

Seveda me je premamil, pripravil sem se za nadaljevanje, vzpel do grebena in hitro videl, da so »flanka« bolj flike kot zvezen sneg. Toda, če sem že tukaj … sem šel naprej. Znanec je prišel za menoj, pogledoval proti Osrednji grapi. Pa me ni premamil. Trdil je, da je bil pred dnevi pod njo in da je še smučljiva. Le zakaj mu nisem verjel? Vračal sem se po grebenu, ujel nekaj prečnih spustov, kratkih zavojev. 

Pogled z Velikega vrha

Se spustil pod grebenom do snega, rezal v široko deviško pobočje dolge zavoje. Sneg je bil soliden, odrival sem zgornjo plast novega, ojuženega. Šele ko sem se prebil čez krajše minsko polje in zavil proti koči Vrtača sem zaril v pravi pomladanski gnoj. A ni bilo hudega. Z enim prestopom se je še vedno pripeljalo do velikega balvana pri nekdanjem hotelu.

Zavoji po deviškem pobočju