Stol

Res sem bil zgoden. Tokrat celo za moj običajen odhod. Pol treh, torej dejansko sredi noči, sem stopil iz mobilnega doma na Ljubelju, zakorakal ob soju čelne svetilke navzgor proti Zelenici. Da so v koči še vsi spali, je bilo seveda jasno. Prav tako, kot samota, ki jo je zmotil zgolj kakšen krik nočne ptice. 

V Kožnah

Pot mi je bila znana, vseeno pa je korak moral biti zanesljiv, vlaga noči je skale spremenila v prave drsalnice, palice so prišle še kako prav. Zapustil sem pobočja Vrtače, se pod Srednjim vrhom po deloma na novo nadelani poti spustil v krnico V Kožnah. Ujela me je prva sled svetlobe, vzpenjal sem se proti sedlu med Malim in Velikim Stolom. 

Prebujanje

Rdečica se je krepila, končno se je tam nekje daleč preko obzorja začela kotaliti velika žareča pomaranča. Še zadnji metri in sem stal na vrhu. Ura se je komaj dobro premaknila čez peto zjutraj. Pa na najvišji točki Karavank nikakor nisem bil sam. Skupini planincev je uspelo vstati zadosti zgodaj, da so na tem razglednem mestu opazovali sončni vzhod. 

Sončni vzhod

Od kje so se odpravili proti vrhu nisem spraševal, da so morali biti zgodnji, je bilo jasno. Še malo sem postal na najvišji točki moje današnje poti, opazoval prelivanje meglic iz sosednje Avstrije. Potem pa na hitro zaželel srečno, stopal navzdol, na sedlu vznemiril psa spečih pod nebesnim obokom. 

Prelivanje

Po melišču je šlo navzdol malo po svoje in prav hitro, na odcepu za Celovško kočo pa sem sledil poti, ki me je pripeljala pod vršno pobočje Svačice. Vzpon na razgledno špico je bil precej strm, ravno takšen je bil tudi spust po kratkem postanku pri križu. Na sedlu sem pomagal planincu, ki je že drugič zašel na istem mestu. 

Svačica

Nato pa nadaljeval pod Vrtačo po zgornji poti. Sedaj so bila srečanja bolj pogosta, dan se je naredil, ljudje so prihajali v gore. Hitro sem se spuščal, že sem stopil mimo koče na Zelenici, nadaljeval naprej navzdol. Do avtodoma, ki me je odpeljal proti domačemu dvorišču. Kam drugam pa bi?

Stol