Punat

ODHOD NA MORJE – 11. 6. 2019 – Večerni odhod od doma. Ko sva ostala sama, dvoje generacij, na poti tja, kjer morski valovi nežno božajo obalo, veter piha na tisti prav poseben način. Avtocesta naju je peljala do Postojne, zavoj proti Pivki, Knežaku. Parkirala sva pred vasjo Šembije, mir naju je uspaval, zgolj kakšen ponočnjak ga je motil s svojim avtomobilom. 

Jutro pri Šembijah

PODSTENJŠEK, PUNAT, STARA BAŠKA – 12. 6. 2019 – Zjutraj sem hitro skočil pokonci, sprehod skozi Šembije, zavoji proti zaselku Podstenjšek, iskanje škatlice ob potočku, tam, kjer je nekoč stal sedaj zapuščeni mlin. Zanimiv in samotni konec, sem se pridušal, ko sem se po uspešni najdbi vračal v smeri Šembij. 

Potok ob ostankih mlina

Generacija me je čakala, hitre priprave, vožnja proti meji, naprej mimo Reke, v smeri Krka. Vetra ni bilo, že sva bila čez most, peljala do Punata, kjer sva v kampu Pile kar hitro našla primerno parcelo. Sicer je bila še zasedena, pa so se dosedanji gosti že pripravljali na odhod. 

Zapuščena

Počakala sva jih na bližnji prazni parceli, nato pa avtodom prestavila na mesto najinega nekajdnevnega bivanja. Seveda je bil sedaj čas za postavitev stolov, mize, senco je še dajal bližnji borovec. Tudi zložljiva postelja je pristala pred avtodomom, ravno pravšnja za počitek in lovljenje skritih sanj. 

Pot proti Stari Baški

Čas je mineval, tako kot mineva na morju, počasi in brez hitenja. Po kosilu sem se spravil na kolo, odpeljal proti Stari Baški. Mimo meje vzporednika sem se potil po cesti navzgor. Ni mi bilo jasno, od kod takšen klanec, prepričan sem namreč bil, da je cesta do mojega cilja bolj ali manj po ravnem. 

Končno morje!

No, vsakega klanca je enkrat konec in že sem se prevalil na drugo stran, strm spust proti Škrili, znova sem bil le nekaj metrov nad gladino morja. Čakal me je kratek postanek v Stari Baški, kjer sem v bližini restavracije našel prvi zaklad na moji današnji poti. Nadaljeval sem še naprej, po cesti, ki se je spremenila v slabši kolovoz in me pripeljala do ostankov male cerkvice. 

Ostanki cerkvice

Razgled je bil zanimiv, pa se vseeno nisem zadrževal predolgo. Vzpel sem se do zaklada na sredini nekakšnega useka, do katerega je pripeljala dobra cesta. Menda so nekoč nameravali tu speljati povezavo iz Stare Baške v sosednji kraj podobnega imena. Pa so se načrti očitno izjalovili, sedaj se pot tu konča, naprej je vodno zajetje. 

Temačnost 

Po strmini sem se znova spustil v Staro Baško, peljal proti kampu Škrile in nad njim po dobro uhojeni poti prišel na razgledni kucelj. Videlo se je daleč in čez, pravi užitek se je bilo razgledati. Malo sem se sicer bal, da bi se od kje prikazala kakšna kača, pa ni bilo nobene. 

Na vrhu

Srečno sem se vrnil do kolesa, znova sopihal po strmem klancu navzgor. A sedaj sem že vedel, kaj me čaka, pa tudi, da je na drugi strani strmi spust navzdol, ki me bo kot bi mignil pripeljal do izhodišča. In prav tako je seveda tudi bilo. Večer je že bil, še malo in že je noč potegnila svoj plašč preko Krka. 

Nad kampom Škrile

BABA, BRATA HLAMA, PUNAT – 13. 6. 2019 – Jutro me je ujelo na kolesu, sopihal sem v smeri Baške. Široka asfaltna cesta, prometa ni bilo pretirano veliko. S sedla je sledil kratek spust do odcepa kolovoza, kjer sem sprva še nameraval riniti naprej kolo, pa sem se pri začetku steze, ob ogradi ovac, premislil. 

Srečanje

Nadaljeval sem peš do razcepa poti, kjer sem se usmeril po dolini navzdol, šel vse do velikega kamnitega osamelca nenavadne barve, ki mu domačini pravijo kar »baba«. Očitno se ga je ime prijelo, vzpon nanj ni bil prezahteven, čeprav so roke občasno kar prišle prav. Na vrhu sem lep čas iskal zaklad, ki je pretkano skrit. 

Baba

Najdba v enem izmed grmičkov mi je seveda pričarala nasmeh na ustnice. Razgled na prepadnem robu po celotni dolini in na moj naslednji cilj je bil vreden vzpona in truda. Vrnil sem se do razcepa, s katerega sem se prej spustil proti Babi, od tam pa nadaljeval proti Hlamom. 

Pogled z "babjega" vrha

Najprej sem našel zaklad na vrhu Malega Hlama, kjer stoji oddajnik. Nič čudnega, saj se vidi z njega daleč in vse naokoli. Svoje potepanje sem nadaljeval še do njegovega bližnjega sorodnika Hlama. Vzpon do slednjega po zgolj ostankih nekih poti je bil kar nekoliko strašljiv, saj sem si še vedno predstavljal, da za vsakim grmom name preži nekaj kač. 

Slepec

A sam danes srečal zgolj nekaj kači podobnega, točneje rečeno slepca, torej sem imel očitno kar srečo. Vrnil sem se nazaj na pot, malo za razcepom našel še en zaklad, ne vedoč, da sem dejansko blizu izvira rečice Vela Rika. Pa nič zato, saj sem pijače imel še zadosti. 

Mali Hlam

Kolo me je počakalo, naslonjeno na zid, ovce ga niso pozobale. Vzpel sem se nazaj do ceste in spustil navzdol do razgledišča ob spomeniku glagoljaški črki A. Gneča okoli me ni pritegnila, spustil sem se še nižje, našel slap na Veli Riki in z višine občudoval tolmun, v katerega pada voda. 

Hlam

Me je hlad kar vlekel, toda strmi spust bi zahteval nato še vzpon, kar pa mi ni dišalo preveč. Skočil sem na kolo, znova brcal navzgor do sedla, od tam pa zdrvel proti Punatu. Seveda je bil po vrnitvi obvezen skok v vodo, ki je več kot prijal. Dan je mineval v prijetnem dolce far niente.

A

To je ob plavanju in pripravi kosila pomenilo predvsem branje časopisa Global in večerno raziskovanje Punata. Seveda vključno s pokušino sladoleda. Sva našla najboljšega? Odgovor na to vprašanje je ostal za naslednje dni. Načrti o tem kam in kako, so se že iskrili. 

Slap na Veli Riki

DOLGI, VROČI POHOD – 14. 6. 2019 – Jutro me je spet ujelo ob priganjanju kolesa proti znanemu prelazu. Da ni pretirano strm, zato pa neizmerno dolg, sem že vedel. Kot tudi, da moram danes še nekoliko višje, v smeri grebena, ki teče med Baško in Staro Baško. 

Začetek poti

V bližini konca ceste sem prislonil kolo na samotno drevo, občudoval pohodnico, ki se je ob zgodnji uri že vračala, nato pa našel prvi zaklad le nekaj deset metrov daleč. Toda moj pohod se je dejansko šele začel. Prijeten jutranji hlad me je spremljal na poti proti Velemu vrhu, ki je bilo moje današnje prvo razgledišče. 

Razgled z Velega vrha

Ko sem stal na njegovi najvišji točki ura še ni bila osem, pa je že počasi postajalo vedno bolj toplo. Sončni dan, začetek poletja, danes bo še vroče. Sem si mislil, ko sem naslednji zaklad iskal v ogradi za ovce. Ovčji parlament je lastnik dal zabavno ime. Nadaljeval sem do naslednjega, nekoliko višjega vrha, Brestovice. 

Ovčji parlament

Sedaj mi je bilo že kar vroče, toda ni kaj, treba je bilo naprej. Spet nekoliko navzdol in strmo navzgor do najvišje današnje točke, vrha Obzova. Še eno zanimivo razgledišče, pogled tudi na moje nadaljevanje, vrh Zminje je bil cilj. Spust s tega vrha je bil skozi nekakšen usek, vse do razgledišča Lipica, od koder je bilo treba še na Veliki Hlam. 

Konec sveta

Kjer se je poleg mene, kot sem opazil ob prehodu skozi kamnita vrata, razgledovala tudi kača. Kakšna točno po imenu, predvsem pa morebitni zločesti strupenosti, ne vem. Ona je hitro izginila, sam pa sem si tudi oddahnil, ko je ni bilo več. Naj gre mirno svojo pot, sem si mislil. 

Pogled proti Baški

Kot sem upal, da so šle tudi tiste kače, ki so bile skrite v travi, skozi katero sem se prebijal na vrh še zadnjega Hlama iz serije vrhov s tem imenom. Če je že katera morebiti bila, se prikazala ni nobena. Brez težav sem prišel na vrh, našel tam skrito škatlico in se na drugi strani tudi spustil navzdol. 

Kvarner

V nekakšni grapi sem našel še manjšo votlino, nato pa stopal proti razcepu, od katerega sem se vzpel na najbolj skrajno točko v moji današnji seriji – Vorganj. Čeprav so bili naprej še zakladi, bi se moral precej spustiti in nato znova dvigniti, kar mi ni niti najmanj dišalo. Pa tudi prevoza bi potem ne imel nazaj. 

Pogled na Baško z Vorganja

Je bil pa s tega vrha lep pogled na zadnji del prehojene poti. In seveda tudi na skoraj pod mojimi nogami ležečo Baško. Spust nazaj do sedla je bil kar hiter, vzpon na Veliki Hlam pa prava muka. Ura se je že bližala poldnevu, vročina je pritiskala, vode sem imel vedno manj. Z vrha sem se prevalil na drugo stran, šel mimo Lipice proti Zminji, seveda skozi usek, saj mi drugega ni preostalo. 

Dolina nad Baško

Pod Obzovo sem šel na komaj izraziti vršiček Kunjalabor, od tam pa po spodnji stezi, pod prej obiskanimi vrhovi proti še zadnji senci pred kolesom. Pot se je sedaj že vlekla, vročina pritiskala, končno sem bil na razcepu poti, še malo in že sem s kolesom drvel navzdol. V kamp sem prišel povsem izmučen, dehidriran, pregret. 

Pot, ki me še čaka ...

Rabil sem nekaj časa, da sem prišel toliko k sebi, da sva šla z generacijo zaplavati. Presenetilo pa me je sporočilo geolovca Čudna, da je videl moj zapis pri svojem zakladu. Sporočal je, da prihajajo na Krk, obetal skupne izlete in večerni sprehod. Seveda sva se temu odzvala. 

Vračanje

Ob večerni rdečici na nebu sva pri lokalni trgovini počakala da je prišel skupaj z družino, nato pa smo stopili do centra Punata, seveda ob iskanju najboljšega sladoleda. Smo ga našli tokrat? Morebiti. Sam sem pil pivo, tako, da težko ocenim. Večer je bil lep, dogovor o pohodu naslednjega dne sklenjen, le še v posteljo je bilo treba skočiti. 

Večerna rdečica

NAD BAŠKO – 15. 6. 2019 – Kot sva bila dogovorjena, je tudi bilo. Uroš se je zjutraj pripeljal do kampa, me tam pobral in odpeljala sva se proti Baški. Seveda je bila vožnja proti sedlu neprimerno bolj prijetna kot pa poganjanje kolesa v breg. Sledil je spust v dolino, kratek postanek pri čudnem kipu, posvečenemu nekemu težaku. Menda v pozitivnem smislu. Kakorkoli. 

Jutranja Baška

Naslednji postanek je bil pri še eni od glagoljaških črk, vzpon do gradu nad Baško. Tam sva parkirala, se pripravila na hojo in jo nato mahnila po lepi in široki poti navzgor. Nekaj postankov za škatlice je bilo obveznih, Uroš jih je našel že pred časom, tokrat mi je zgolj malo pomagal. 

Hlam

Na vršiček Stražice sem na koncu odšel brez družbe, kaj se more, ovinek z najine poti bi bil za prijatelja nepotreben zalogaj. So mi pa družbo delale vsaj ovce. Teh je bilo kar nekaj in pri enem od njihovih skrivališč sva se kasneje, že na poti proti najinemu končnemu cilju, ustavila toliko, da sva hitro našla zaklad. 

Govnač

Navdušil naju je tudi govnač, hrošček, ki je pridno valil kepico … dreka. Najin naslednji cilj je bila Diviška, zanimiva lokev, pri kateri me je pritegnilo polaganje kamnitih zidov vse do sredine lokve. Tam se srečajo trije zidovi, tri meje, ovce ostajajo ves čas na svojem. Nad lokvijo sva z nekaj iskanja našla skrito škatlico in se seveda tudi razgledala naokoli. 

Diviška

Saj je bilo kaj videti, pogled je neslo daleč. Uroš se je takoj začel skorajda opravičevati, zakaj nisva odšla proti končnemu rtu, kjer je prav tako ena od skritih škatlic. Pa za to ni bilo potrebe. Tudi meni je bilo vroče in razgretega kamenja sem imel že počasi dovolj. Vrnila sva se do makadamske ceste, ki teče ob vrhu. 

Brskanje

Prijatelj je šel nekoliko nižje, sam pa sem se odpravil na Hlam. Še eden, dejansko zadnji, v seriji takšnih in drugačnih vrhov s podobnim imenom. Sledil sem nečemu, kar sem imel za stezico, ob tem preplašil manjšo kačo, drobno kot vezalka na čevljih. Nato pa z vrha stopal proti mestu ponovnega snidenja. 

Vrh 

Še en vrh naju je danes čakal, do njega sva se najprej krepko spustila, nato pa še malo dvignila. Zakam je ravno tako prvovrstno razgledišče nad Baško, lepa ptičja hišica pa naju tudi ni pustila povsem ravnodušnih. Še malo sva postala ob križu, nato pa že stopala proti izhodišču. 

Parcele

Prijetna gozdna pot se je zložno spuščala, srečevala sva posamezne pohodnike. Ustavila sva se še pri cerkvici nad Baško. Kot sem na hitro ujel na tabli, naj bi prav tam našli ploščo z zapisi v glagoljici. Avto naju je preko sedla hitro vrnil v Punat, pred kampom sva se poslovila, Urošu se je že mudilo k družini. 

Ptiček

Za naslednje dni ni bil pretirano prepričan, če bo uspel najti še kaj časa za druženje ob iskanju zakladov. Pa saj to niti ni važno. Končno sva vendarle na dopustu, zakaj bi morala zgolj noreti naokoli. Ura ni bila še niti poldne, dan se je komajda dobro začel. Plavanje je bilo seveda na obveznem programu, branje in priprava kosila, kot vsak dan. 

Zahod

Poleg tega pa še večerni sprehod do sladoleda, počitek ob morju, opazovanje vrabčka, ki je čakal svoj grižljaj. In razmišljanje o tem, kaj bova jutri, saj se je obetal še en lep dan. 

SAMOTNI SVETILNIK – 16. 6. 2019 - Zgodaj zjutraj sva se odpravila s starejšo generacijo iz kampa proti jugu. Pot je bila prijetna, hlad gozda, pogledi na morje. Srečala nisva skoraj nikogar, kar je bilo zgolj še boljše. Prišla sva na rob nudističnega kampa, šla mimo nagcev skozenj, pri sončnih parcelah nad večjim zalivom ujela stezico do naslednjega zaliva. 

Samotni svetilnik

Ta je bil mami tako všeč, da je tukaj kar ostala, našla si je senco, razmišljala o plavanju. Sam sem nadaljeval naprej, vse do ostankov nekdanjega svetilniškega poslopja. Zaklad sem kar hitro našel, se vrnil po isti poti do samotnega zaliva in med ježi v vodo zlezel še sam. Če odmislim bodečo nadlogo, je bilo prav prijetno. 

Oaza miru

Sledila je pot nazaj do domačega dvorišča, ura še ni bila pretirano pozna, kopanje, branje, kot vsak dan. Prijeten dolce far niente. 

MALINSKA – 17. 6. 2019 – Še en dan, ki je minil v klasičnem morskem vzdušju. Kopanje, branje, počivanje, priprava kosila. In seveda mojem čakanju, če se Uroš le premisli in bova skočila po kakšen zaklad. Pa se ni, sporočilo je prišlo ravno prav, da sem spremenil načrte. Grem naokoli s kolesom, kaj pa drugega. 

Malinska

Odpeljal sem se po znani kolesarski poti proti Malinski. Seveda se mi je zdelo, da se cesta proti mojemu cilju zgolj vzpenja, da temu na Krku ne more biti tako, je seveda jasno. V Malinski sem našel skriti zaklad in s tem presenetil še dva iskalca, ki sta imela kar nekaj težav. 

Na robu mandrača

Nato postal na obali, ter se končno odpeljal nazaj proti Punatu. Čudno. Čeprav se mi je prej zdelo, da se zgolj vzpenjam, tudi sedaj nisem imel občutka, da se spuščam. Kot veter, ki ti vedno piha v obraz, kakorkoli se obrneš. Še zadnji večer pred odhodom je počasi mineval, po eni strani mi je bilo žal, po drugi pa sem se vrnitve domov tudi že kar malo veselil. 

Jest

ODHOD DOMOV – 18. 6. 2019 – Priprave pred odhodom, skok v morje, plačilo na recepciji, in že sva se peljala preko Krka, čez most, mimo Reke in proti Sloveniji. Dopust je minil, treba je bilo domov, načrti za naprej so bili že narejeni, drugega mi seveda ni preostalo. Ko sva prišla čez mejo, naju je čakala še vožnja mimo Knežaka do Pivke in od tam naprej proti domu. Kot bi mignil sva parkirala na domačem dvorišču.

Še zadnji skok v morje