Draga

Draga. Dolina, ki ima vse od zadnje morije v teh koncih tako zlovešči prizvok. Saj ne moreš, da bi pozabil na dogajanje, povezano z norenjem nemških »turistov« pred desetletji, ko so največkrat povsem nedolžnim zapornikom iz gradu Katzenstein tu surovo odbijali zadnje trenutke njihovih življenj. 

Pomnik

Seveda na to ne moreš pozabiti, tudi če bi želel, pomnik dogodkom je tam. V tem gorskem svetu, kjer so v letih zlih pobijali može, otroke, žene, je znova mir. A dasi je ves tih, morilce toži in slavi umorjene. Piše na njem. Ja, žalostno. Toda midva sva danes hotela užiti predvsem to, kar je Draga sedaj. 

Dolina Draga

Mirna in tiha dolina, po kateri teče cesta vse navzgor, pod znane vršace. Čas za pogovor, z Živo je seveda vedno lepo. Ko slišiš o tem, kaj se dogaja v šoli, kako je sedaj med poletjem, novice z Jezerskega. Pogledi, ki jih med mogočnimi smrekami ujameš na z oblaki zastrto Begunjščico. Kot bi se mična gospodična nečimrno skrivala za belo, puhasto tančico. 

Travniki

Travniki, kjer se poleti pasejo krave, so še samevali. Preko mostička sva preskočila potok Zgošo, menda tudi Begunjščica imenovano, v gostišču dobila potrebni žig, nato pa stopala navzdol. Seveda tudi tokrat nisva molčala, saj si imaš, če se bolj redko vidiš, že kaj za povedati. 

Pri domu v Dragi

Na robu počitnic, na prehodu med srednjo šolo in fakulteto, še toliko več. Upanje, skrbi, obeti, vprašanja. Kje so že časi, ko so se ta porajala tudi nam. Zavila sva do vode, postala ob nemirnih kapljicah, ki so igraje skakale preko zaobljenih prodnikov. Prijeten hlad je vel do naju. 

Zgoša

Še nekaj korakov in že sva bila pri avtu. Peljala sva navzdol, prehitela delavce, ki so risali flike na cesto, potrebno obnove. Pomahala gradu Kamen, Begunjam, hitela domov. Kjer naju je čakala babica, pomladne dobrote, rdeči ribez. Do slovesa, ki je ob obetu skorajšnjega snidenja vedno lažji.

Rdeči ribez