Jakob

Saj ni kaj posebnega. Vsaj na prvi pogled. Jakob, griček nad Preddvorom. Toda s svojo cerkvico in vrsto poti, lepimi razgledi in seveda prijaznimi srečanji, ki ti ne uidejo, je več kot primeren cilj. Zgolj za kratek skok ali pravo potepanje, če si malo iznajdljiv lahko tudi neverjetno pustolovščino. 

Pot

Tudi nama se je zdelo, da bi bilo lahko tako. Ko sva pustila svojega štirikolesnika tam pod nekdanjim kamnolomom, le lučaj daleč od gradu Turn in senčnice, kjer so milozvočne rime o krasoti narave prihajale v misli prvi slovenski pesnici. In se napotila navzgor. Starejša generacija le do obronkov pod Potočami, iščoč potrebne sestavine za zimske arcnije. 

Vedno lepi pogledi

Sam navzgor, sledeč vedno hitrejšim utripom srca. Po poti, ki sem si jo izbiral na vsakem razpotju znova. Prečkal cesto, ki so jo za potrebe bogsigavedi koga zgradili tu gori. Šel mimo znamenja, proti najvišji točki, cerkvici. Kjer je bilo možno danes pokukati tudi v notranjost, običajno trdno zapahnjeno. 

Notranjost sv. Jakoba

Saj ne, da bi bilo kaj tako zelo vrednega. Toda strah očitno ostaja. Tudi tu, daleč nad dolino. V koči sem zbral prvi žig za novo obhodnico, Neverjetne gore poimenovano. Res lepo ime za venček zanimivih vrhov. Nekaterih bolj osamljenih, drugih povezanih v pravo ogrlico. Še kratek pogled v dolino, nato pa nadaljevanje na drugo stran, proti Francijevi koči, spominom, ki so se kar budili v meni. 

Le kam vodi nova cesta?

O časih, ko sem komaj dobro shodil, prvih korakih na kuclje, ki so se mi takrat zdeli visoke, nedosegljive gore. Spanju v koči, ki je sedaj ni več. Strma pot navzdol, malo sem in malo tja, znova čez cesto in že sem mimo Podaka korakal proti izhodišču. Kratek skok, komaj, da se človek prediha, bi kdo rekel. Pa vendarle nekaj posebnega, kot vedno. 

Koča Iskra

Ko rabiš nekaj trenutkov za sebe. Za to, da se zaveš, da so poti, ki jih je vredno prehoditi znova. Pogledati v dolino, pogledati v sebe.