Dobrča

Neverjetne so te gore. Ko zažarijo v jutranjem soncu, sence se počasi potegnejo preko grebenov, toplota zadehti nad ruševjem, kot bi razprl zaveso gledališkega odra se odstrejo razgledi daleč, tja do notranjosti duše. Koraki odmevajo na prav poseben način, travniki polni cvetic, kamenje na poti se drobi pod nogami. 

Modro nebo in beli oblaki

Srečanja so vedno prijazna, podobne misli polnijo glavo. Planine se budijo, življenje prihaja na njih po zimskem spancu, nad kočo se vije sled dima. Modrina neba, večna tirnica žareče potujoče krogle. Kaj bi ne stopil tu gor, proti skorajda domači Dobrči, zadihal, kot je prav, sem si rekel. 

Lešanska planina

Ko sem po znani poti, ki povezuje tri planine, stopal navzgor, lovil svoj ritem in razmišljal o tem in onem. Kajti misli morajo švigati, ne moreš jih držati znotraj sebe v nedogled. Dati jim moraš krila, da poletijo. Veter jih ponese preko prepišnih grebenov, kot vse bele oblake, ki so se zbirali na nebu okoli Storžiča. 

Storžič

Bistriška planina je ostala za menoj, do njene manjše sestre, Breške planine me je ločil zgolj drobiž korakov. Stopal sem navzgor, hitel na sonce, razgledne parobke. Razbrazdana strmina se je iztekla na travnike Lešanske planine, koča je vsaj na prvi pogled samevala, zavil sem naokoli, zgolj še nekaj korakov me je ločilo od razglednega vrha. 

Vrh Dobrče

Kjer klopi med razmetanim skalovjem ponujajo počitek, pogled na zeleneče macesne, modre gorske rože. Samota preveva prav vse, tišina, mir. Kar ostal bi tukaj. Če ne bi nemirni duh začel glodati, da bo treba znova navzdol, da je nekje daleč v dolini še toliko za postoriti, da so ljudje, ki čakajo, da se vrneš. 

Drobni cvetovi

Tako počasi zakleneš vase spomin, stopiš navzdol. Pot je znana, treba je zgolj paziti, da je korak trden, varen. Na Bistriški planini te čaka prijetno srečanje, skupna pot, klepet, vse do avtomobila, poti domov.