Jošt

Kaj bi sveti Jošt, dolga leta puščavnik, porekel na cerkev z njegovim imenom na vrhu prav tako imenovanega hriba nad Kranjem, ne vem. Vsekakor mu hrup in gneča na tej priljubljeni izletniški točki pohodnikov od blizu in daleč verjetno ne bi bila posebej všeč. Oziroma bi v njej ne našel tistega miru in samote, ki sta mu prinašala zadovoljstvo pred stoletji, ko se je odpovedal svojemu položaju, bogastvu in zaživel tako, kot se mu je zdelo najbolj prav. 

Čudne rune

Ali pa je bil vzrok za njegov beg v samoto zgolj čas. In bi danes živel povsem drugačno življenje, veliko bolj posvetno in neprimerno manj duhovno. Kdo bi vedel. Midva z Romanom sva imela danes na tem gričku prav posebno nalogo. Zato sva žrtvovala del popoldneva in se odpeljala pod vznožje. 

Travnik

Polna parkirišča so naju pehala višje in višje, dokler nisva avtomobila končno prislonila na rob ceste na znanem odcepu. Do vrha res ni bilo več daleč, zgolj toliko, da sva dobro zadihala. Na poti sva odkrila na enem od kamnov čudne rune. Kdo jih je tam napisal in kaj točno pomenijo nisva imela pojma. Njihovega pomena tudi nisva skušala razvozlati. Ali ugotoviti, kaj točno tam piše. 

Razgled

Raje sva stopila naprej, preko cvetočega travnika, odprli so se nama razgledi navzdol, Stražišče, industrijska cona na robu Sorškega polja. In nato seveda vrh. Ustavila sva se pri gostišču pod vrhom in ob dobro znani rumenkasti tekočini rekla še to in ono. Cerkev se je bleščala v večernem soncu. 

Jošt

Nato pa zakrožila okoli vrha, čudne poti so bile danes najine. Toda kaj, nalogo je bilo treba izpolniti, kaj bi drugega lahko. Še spust navzdol, nenavadna skala, križ, že se je pot zaključila. Komaj sva se dobro predihala. Toda nič zato, včasih stvari zajemaš z veliko žlico, drugič je zadosti, če poskusiš zgolj kapljico. Važno, da je zgodba dneva takšna, kot bi jo sam napisal. In da se na nebu pokaže mavrica.

Širši pogled