Krog nad Kamniško Bistrico

Jutro v Kamniški Bistrici. Začrtana pot, vremenska napoved solidna. Torej bo že moralo biti v redu. Sem momljal sam pri sebi, ko sem še malce zaspan stopal mimo Žagane peči proti odcepu V koncu. Vzpon proti Kokrškemu sedlu, nekoliko nenavadno srečanje. Mimo je navzdol prihitel možakar, kot bi se mu mudilo. 

Žagana peč

Za menoj je pa še pes, je zverino napovedal. Da se je očitno ne bi preveč ustrašil. Toda kaj, ko kosmatinca ta dan nisem videl. Ne na tej poti, ne kasneje. Upajoč, da sta se z lastnikom vendarle nekje našla sem prisopihal do Cojzove koče, se na kratko ustavil, nato pa že stopal naprej proti Kalški gori. 

Cojzova koča

Razglednik mi je bil znan, postanek na njemu ni bil dolg, klici domov so bili brez odziva. Kar me je kar malo zaskrbelo. Dokler le nisem dočakal novice, da je vse v redu, zgolj vrtnarska opravila so bila tako aktivna, da se je zvok telefona izgubil med paradižnikom in solato. Na sedlu sem nadaljeval v smeri Kalškega grebena. 

Kočna in Grintavec s Kalške gore

Srečal angleško govorečo planinko poučeval o koristnih rožicah in malo kasneje, na drugi strani škrbine, usmerjal čez težavni del. Potem sem pohitel naprej, do vrha, kjer sva se po mojem žigosanju še enkrat srečala. Še nekaj nasvetov o tem kam in kako bi bilo lepo v naslednjih dneh, ko je še imela čas raziskovati te kraje, nato pa sem jo že mahal naprej proti Dolgi njivi. 

Strmi prehod

Nasproti mi je pritekla brhka mladenka, komaj sva se pozdravila, že je odhitela naprej. Zadnje srečanje danes. Vzpon na Vrh Korena, nadaljevanje proti Kompoteli. Razgledovanje. Mokrica je bila tam nekje spodaj, res se mi ni dalo do nje. Sploh ker je že z imenom obetala močo, beli oblaki nad menoj so se zbirali, kot obet hude ure. 

Kalški greben

Nič me ni vleklo, da bi s svojimi palicami postal premični strelovod. Spustil sem se navzdol, našel potko, ki me je pripeljala na Košutno. Zadnji vrh v današnji ogrlici. Hitro sem odtisnil žig v knjižico, brzel proti planini, kateri je vrh dal ime. Ali pa obratno, kdo bi vedel. Kratek postanek pri cerkvici, nadaljevanje navzdol. 

Vrh Korena

Pa prave poti ni bilo. Nekaj časa sem sledil zemljevidu na telefonu, ugotovil, da nisem več prav, se vračal in sledil sedaj drugi stezici. Kmalu sem ugotovil, da tudi ta ne bo prava, toda kaj. Sedaj sem bil že nizko, mogoče pa se stezi kmalu sekata. Od tega ni bilo nič, moja stezica je izginila, drugo sem sicer sekal, toda prečila je pobočja in obetala prehode tja, kamor zanesljivo nisem želel priti. 

Pogled v smeri Kamniških gora

Tako sem nadaljeval naravnost navzdol, upal, da se pot vendarle izteče prav. Obračanje nad kakšnim skokom mi res ni niti najmanj dišalo. Končno sem se znašel v širokem grabnu, mu sledil po jesenskem listju, vse je kazalo, da bom vendarle prišel tja, kamor sem želel. Pa vendarle sem na koncu, ko se je graben iztekel v ostanke gozdne ceste, začutil pravo olajšanje. 

Pisano

Stopal sem po cesti, na bližnjici prišel čisto blizu potočka. Ravno prav, da sem se odžejal, saj mi je vode že višje gori zmanjkalo. In da sem namočil noge, jih shladil. Nato pa sem po makadamski cesti, ki se je malo pred žičnico za Veliko Planino odcepila, stopal proti izhodišču. 

Planina Košutna

Včasih je zagrmelo, na srečo ne prav blizu. Dežja pa sploh ni bilo. Pot do Kamniške Bistrice se je kar vlekla, toda prej ali slej seveda prideš na svoj cilj. Na parkirišču sem odložil stvari, stopil še do tolmuna pri izviru reke, namočil noge v ledeno mrzli vodi. Užival popoldanske minute, čisto nikamor se mi ni mudilo. Pravi dolce far niente. Pa saj je tudi prav tako, sem si ga zaslužil.

Postanek ob potoku