Spomin

Ja. Sam. Sem poklical sem in tja in potem še kam, pa nič. Vsi so bili nekaj zasedeni, niso imeli časa, volje, kaj pa vem. Mene pa je vleklo. Sem cel teden bolj počival, če ne štejem kakšnega kolesarjenja po Ljubljani, bolj za takšen ali drugačen opravek, ne za moč, kondicijo, pripravo na smučanje. Ko sem zaključil s službenimi obveznostmi, še malo ril po vrtu na Miljah, sem imel vsega dovolj. 

Megleni gozd

Pogled na kamero, ki je na Jakobu kazala sonce, je bil tisti zadnji jeziček na tehtnici. Odpeljal sem do Preddvora, parkiral na presenetljivo polnem meglenem parkirišču pod kamnolomom, zagrizel v breg. Nisem preveč razmišljal, kaj šele eksperimentiral. Na robu večera je bila Juhantova še najboljša izbira. Nič kaj pravih nog nisem imel danes, bi rekel kakšen kolesar. Vsaj tako se mi je zdelo. 

Prišel sem nad meglo

Skozi meglo sem se dvigal po znani poti, jesenski gozd. Na enkrat sem bil nad belino, ko sem stopil do Francijeve bajte, je bilo pod menoj pravo morje. Večerilo se je, tam visoko je bila luna. Še nekaj korakov, nisem se ustavljal pri koči. Pivo mi ni toliko zadišalo, da bi ga pil sam. Raje sem pohitel preko vrha, na drugi strani navzdol. 

Jakob

Lučko sem imel v žepu, a mogoče bo šlo brez nje. Mrak je legal nad zemljo, v gozdu je bilo vedno temneje, nad Podakom nisem videl skoraj nič več. A palice so bile v oporo, uspelo mi je brez zdrsa, padca, priti na cesto, po njej do avtomobila ni bilo več težav. Odpeljal sem skozi kraj, proti Bregu, tam gre sedaj obvoz. Pa mi je bilo tudi kar prav, saj sem se ustavil ob pokopališču. 

Na poti nazaj

V temi sem iskal pravi nagrobnik, prej našel Ivana, Cirila, se ustavil pri Alešu ravno, ko sta prišla njegova starša. Z očetom sva rekla to in ono, obudila spomin, dva. Mama je zadaj samo tiho ihtela. Ja, rana, ki jo je naredila nesreča, nenaden odhod, sta bila še preveč boleča. Ko sta odšla, sem postal še trenutek, spomini na skupne poti so bili spet tako zelo živi. Pa saj … lepi časi so bili to.

Aleš