Stari grad

Mogoče je neka negotovost v meni, strah pred samim seboj, predvsem pa pred novimi stvarmi. Verjetno posledica daleč premajhne samozavesti, iz časov, ko sem bil še majhen. Zato me vednost pomirja. Ko vnaprej vem, kakšen je načrt, kaj se bo dogajalo, kako stvari stojijo. Ta vikend ni bil takšen. Spet se je zgodba, ki sem si jo nekako napletel, postavila na glavo. 

Hošperk

Na robu večera, po preverjanju, če je doma vse v redu, sem hitel ob zahajajočem soncu proti Primorski. Nekaj toplote so žarki še prinašali, celo skozi avtomobilsko steklo me je prijetno grelo. Pri Uncu sem zavil v smeri Planine in parkiral na velikem, že dobro znanem parkirišču pri dvorcu Hošperk, zagrabil stvari za pohod, skočil iz avtodoma. 

Skozi jesenski gozd

Hitel sem tako zelo, da sem se po nekaj korakih moral vrniti. Pozabil sem namreč bistveno, čelno svetilko. Dan se je poslavljal in vedel sem, da bo vsaj na poti nazaj še kako prav prišla. Do prvega ovinka sem šel po cesti, potem pa jo v stiski s časom ubral naravnost navzgor. Skozi strm gozd sem prišel do ceste višje, na sedlu, tam pri znamenju, brez težav našel odcep proti končnemu cilju. 

Unec in Slivnica v ozadju

Med sopihanjem me je presenetil mlad par, ki si je ob spuščanju podajal teniško žogico. Prijazno smo se pozdravili, onadva sta se odsmejala naprej, zopet sem ostal sam. Pod daljnovodom se mi je odprl pogled na obe strani, Unec, Slivnica s svojimi čarovnicami za njim. Zgolj zadnji klanec je imel nekaj snežnega poprha, številne sledi. 

Vrh

Razgledišče pri oddajniku, ob klopi sem opazoval zadnjo svetlobo dneva, rdečico oblakov na zahodnem obzorju. Kako prijetno mora biti posedeti tu na sončen dan, ko te božajo topli žarki in imaš občutek, da ti ves svet leži pod nogami. Previdno sem se spustil po drsečem klancu, malo nižje skoraj zgrešil stezico, ki pripelje na sedlo. 

Mesto za počitek

Stopal sem po makadamski cesti, v temi o drugi poti, celo iskanju brezpotnih prehodov skozi strmi gozd, ni bilo za misliti. Lučka je osvetljevala nekaj metrov pred menoj, včasih sem se kar zdrznil, tistega občutka, da nekdo hodi za teboj, se že od malega ne morem čisto odvaditi. Pa seveda ni bilo nikogar. Še nekaj korakov, pod lučjo na dvornem parkirišču je stal le moj premični dom.

Dan se poslavlja