Zadnji izlet pred zimo

Res je luštno, če ti uspe združiti koristno z dobrim. Zima je na pragu, vsak dan je hladneje in čas je bil, da moped iz Ljubljane odpeljem na zimsko spanje. In zakaj ne bi tega povezal v izlet, sem si rekel. Na Zvohu je bila nova škatlica z vpisnim listom, prav rad bi se vpisal vanjo. In je bil načrt za zgodbo spisan. 

Nad Tiho dolino

Dobro sem se oblekel, lep čas prepričeval akumulator, da naj zdrži vsaj še to vožnjo, potem pa odpeljal proti Šmartnu, odvil do Vodic, nadaljeval vožnjo do Brnika, Cerkelj in že sem zagrizel v breg. Motor je tekel lepo, hladen asfalt, prav takšne gume, ovinke sem vozil lepo počasi. Odprli so se mi pogledi na Ljubljansko kotlino pod meglenim pokrovom. 

Sneg?

Malo pod Ambrožem sem zaril v belino, komaj kaj se je videlo. Bilo je mrzlo, šibke točke moje opreme so hlad spustile do kože. Predvsem v roke me je zeblo, motoristične rokavice niso bile dobra toplotna zaščita. Na srečo se je na Jezercih, ko sem se izstrelil pod sonce, ogrelo. Mimo zapornice sem peljal do Rozke in po vijugasti cesti proti Tihi dolini. 

Topovi bruhajo

Ko sem hotel pred hotelom parkirati, me je na prašnem parkirišču skoraj obrnilo, spodneslo, moped sem položil na tla. Možakar iz kombija mi ga je pomagal pobrati, na srečo je bil cel, skoraj brez praske. Konec dober, vse dobro. Le prste na rokah sem imel čisto trde. Šele ko sem se preoblekel in stopil v smeri Pomladanske proge, sem se počasi ogrel. 

Otoki nad meglenim morjem

Navzgor sem šel naravnost, precej presenečen, saj so topovi na smučišču bruhali sneg. Pa se nekaj govori o otoplitvi. Krvavški Indijanci očitno vedo bolje. Na Zvoh sem šel kar pod žičnico, poseka med ruševjem je kazala, da bo čisto v redu. In je bilo, celo nekaj stezi podobnega mi je pomagalo navzgor. 

Sneg in sonce

Hitro sem bil pri zgornji postaji žičnice, stopil mimo najvišje točke, na drugi strani nekoliko spustil do vpisnega lista. Potem pa čez vrh stopal nazaj. Če je šlo gor v redu, bo tudi za dol moralo biti tako, sem si rekel. In je bilo. Dokler nisem na grušču zdrsnil, se ujel na dlani. Vse v redu? Nekaj krvi na eni od rok, nekaj žlehtnobe je odteklo, ostalo pa celo. 

Na Zvohu

Do parkirišča je šlo po tem vse gladko, mogoče teren ni bil tako zahteven, mogoče sem bil bolj previden, saj niti ni pomembno. Preoblekel sem se, sedel na motor, previdno odpeljal s parkirišča, zavijugal navzdol. Proti Jezercem je bilo prav prijetno peljati, ko sem se nižje znova potopil v meglo pa … prav pasje mraz. Otoplilo se tudi nižje ni prav veliko, kar precej premražen sem pripeljal na Milje.

Sedaj pa še navzdol ...