Lučki Dedec in še kaj

Namen je bil Velika planina. Da se na soncu malo pogrejem. Nič kaj posebnega. A že med hojo tam mimo Primoža in Petra, ko sem se ravno dvignil nad meglo, se mi je postavilo vprašanje, kaj potem? Ob kratkem postanku na klopi pred cerkvico sem pogledal na zemljevid, ideja se je pojavila, kasneje sem jo še malo dodelal, razširil. Saj zakaj pa ne? Tako lep dan je vendarle treba doživeti polno. 

Megla ...

Med vzponom sem se podobno kot dan prej počutil nekam počasnega. Še posebej, ko me je prehitela dvojica približno iste starosti. Pa kaj je narobe z menoj, je vrtalo vame ob hoji čez Pasje pečine. Ko sem prišel do planine Kisovec, so te misli izpuhtele. Je bilo preveč lepo skozi redek gozd gledati suhe jesenske trave. 

... in nad njo

Pod Malo planino sem hodil proti Mariji snežni, se malo pred cerkvico vpisal, pojedel jabolko, hodil naprej. Pod Gradiščem sem šel nad Vetrnicama, mimo počivajoče druščine z dvema jeznoritima cuckoma do planine Konjščica. Dela pri eni bajti, priprave na zabavo pri drugi. Prijazen pozdrav, potem pa spust do planine Dol. 

Proti Veliki planini

Tudi tu so bila dela na največji stavbi v polnem teku, menjali so se strešniki, kar sem lahko videl. A tu me ni nihče pozdravil, še pogledal ne. Skomignil sem z rameni, zaradi iztekajoče vode pri bajti je bila pot poplavljena. Čofotal sem, vse dokler nisem na drugi strani zagrizel v breg. Vzpenjal sem se do planine Rzenik, ki je bila vsaj danes zapuščena. 

Planina Dol

Čudne lesene kreature okoli koče so kazale na rokodelske spretnosti, privabile nasmeh na ustnice. Hodil sem do Konja, dva pohodnika s čeladami na glavi sta počivala malo pred vrhom, na njem pa … saj ne moreš verjeti. Dečva, niti ne preveč po mojem okusu, v pajkicah in zgornjem športnem topu se je premikala iz poze v pozo, tip pa jo je s telefonom slikal, snemal ali nekaj takšnega. 

Planina Rzenik

Ob tem hvalil, hkrati pa spraševal, če naj ji z roko malo podpre ritnici, da bo bolje videti. Saj nisem vedel, ali naj se smejem ali jokam. Ker sta zasedla cel vrh, sem moral celo nekaj trenutkov počakati, da sem se sredi te foto seanse prerinil na drugo stran in začel spuščati proti Presedljaju. Nekaj zajl, klinov, precej podrt svet. 

Foto seansa na Konju

Pod večjo skalo, za katero nisem vedel, kaj jo sploh drži na pobočju, sem se hitro umaknil z vpadnice. Na sedlu je pogled na uro povedal, da je časa za krog na drugi strani dovolj. Tako sem zagrizel v breg, šel mimo izvira z dobro vodo, malo višje zavil na nemarkirano stezo proti Vežici. Najprej so bili prehodi skozi ruševje dobro vidni, potem pa sem na malo večjem travniku zavil po svoje. 

Greben proti Presedljaju

Tako sem do prvega vršička, kjer sem se vpisal, priplezal skozi ruševje. A nič zato, je bil koristen oglednik, s katerega sem si dobro pogledal prehode do Vežice. Lep vrh sredi še lepšega sveta. Tako mehka pokrajina, vsi neizraziti kuclji okoli mene, preraščeni s travami, ruševjem. Vmes pa globoke luknje, kot sem videl malo kasneje, ko sem lovil prave prehode proti Lučkemu Dedcu. 

Da bi kar stal in gledal ...

Končno sem ujel stezo, že od nekdaj sem vedel, da obstaja. Prijazen svet se namreč odlomi proti Petkovim njivam, v Vežici, Vršičih in Dedcu so številne plezalne smeri, stezica na robu pa tistim, ki se ne spustijo nazaj pod steno z vrvjo ali skozi krušljiv graben, omogoči prehod proti Korošici. Čakal me je še zadnji vzpon, tik pod vrhom vpis in presenečenje. 

Pogled z Vežice na Lučkega Dedca

Ta del je samoten, toda ravno, ko sem prišel do vrha, je z druge strani prišla planinka. Na vrhu je s telefonom posnela celotno okolico, se ulegla v travo, naslonila glavo na možica. Ja, takšen dan je res treba užiti na polno. Zaželel sem srečno, odšel tja, od koder je ona prišla. Skozi razdrapan kamnit svet so pravo smer kazali številni možici, brez njih bi se brez nadaljnjega izgubil. 

Petkove njive

Tako pa sem šel prav, malo za Pragom prišel na markirano pot in hodil po njej do odcepa za Vodotočnik. Zadnji današnji cilj, nekaj sto metrov s poti, malo gor, malo dol. Jezero v kotanji je bolj mlakuža, prav do pastirske bajte ob njem nisem hodil. Vračal sem se nazaj na pot proti Presedljaju, si pri izviru nalil vode. 

Visoko nad Korošico

Videl sem, da se bo časovno moja pot izšla. Spust navzdol proti razgledišču Prižnica, pod njo pa zavijanje z očmi. Pot so markacisti skozi gozd speljali sem in tja, štrikali to svojo pletenino skoraj vodoravno. Ko sem se takšne hoje naveličal, sem jo ubral kar naravnost navzdol in seveda prišel prav. Še zavoj, prihod na pot s Petkovih njiv, spust pod Orglice. 

Vrh Lučkega Dedca

Slap je bil danes bolj slabo vodnat, le mali curek je drsel po strmi steni. Bo treba priti spomladi, ko voda bruha čez skalno stopnjo v globino. Še nekaj korakov mimo partizanske bolnišnice, po kolovozu do ceste. Stemnilo se je, ko sem naredil prve korake navzdol. Saj sem sprva mislil, da bi dvignil palec. Lahko bi celo počakal na avtobus. Nekdo si je naročil kar taksi. Pa se mi ni dalo nič od tega. 

Vodotočnik

Cesta je bila skoraj prazna, hoja skozi noč čisto prijetna, zrak čist kot le kaj, luna nad menoj, Kamniška Bistrica je šumela nekje spodaj. Ura je kazala, da sem prehodil 37 kilometrov in naredil 2200 višincev. Ma, to so samo številke, kot da bi bile sploh pomembne. Tisto, kar res šteje, so doživetje, ščepec pustolovščine, spomini, ki ostanejo. 

Orglice