Do planine Koren

Ponoči smo preskočili v zimski čas, premikanje kazalcev, daljša noč, več spanja in to. Ko sem se nekaj čez peto zbudil, vsaj tako je kazala ura ob mojem vzglavju, nisem bil prepričan ali bo treba že vstati ali lahko še malo zadremam nazaj. Ko sem preveril vse možne ure v avtodomu, pa vprašanja tako ali tako, ni bilo več. 

Soteska Potoka

Sem se zbudil in kaj mi je preostalo drugega, kot da vstanem, saj bo že čez dobro uro dan. Nekaj sem vrgel vase in nekaj nase, zagrabil nahrbtnik in palice. Ob cesti sem jo mahal v smeri Kamniške Bistrice, pa le do Iverja, kjer sem prečkal most in takoj vedel, kam bo treba. Kar precej na desno, če bi šel naravnost, bi se malo kasneje začel vzpenjati proti Hudemu koncu. 

Sonce za oblaki

Tam sem že hodil, zato sem stopil po cesti, ki pelje sprva ob suhi, višje pa za jesen kar solidno vodnati strugi potoka Potok. Ja, res izvirno ime, ni kaj. Nekaj zanimivih slapičev, živahno žuborenje. Ko je cesta zavila levo pa skakanje s tega na oni breg, pač tam, kjer je bilo za hojo najboljše. Verjetno je bila nekoč tu steza, od nje pa ni veliko ostalo. 

Pogled na pot pred menoj

Ko sem se znašel pred manjšim zemeljskim plazom, sem zavil desno in le malo višje presenečeno spet stopil na gozdno pot. Kdo bi si mislil. Njen ovinek sem prečkal po stezi, karta na telefonu mi je bila v pomoč predvsem ob razpotjih višje. Končno sem brez težav čez travnike Kamniškega vrha prišel do markirane poti, se malo spustil in zavil k Roži. Kamniški menda. 

Jesenska ikebana

Pa s tem ne mislim gospodične, ki mi je prišla nasproti in tik pred srečanjem poskočno odhitela po stezi navzgor. Roža je erodirano pobočje na travnikih pod mojim današnjim prvim ciljem. Ob njenem levem robu se vzpenja steza, ki me je pripeljala na s suhimi travami pokrito sedlo, od koder sem zavil desno do Kamniškega vrha. 

Kamniški vrh

Le do najvišje točke, do nekoliko bolj oddaljenega razgledišča se mi ni dalo. Sem bil namreč povsem v megli, kaj bi torej rinil tja, od koder bi se videlo enako, torej nič. Vrnil sem se na sedlo, na drugi strani vzpel na Planjavo, nadaljeval po grebenu, ki je res takšen, kot bi plul po razburkanem morju. Val za valom. 

Klopca na Planjavi

Nad planino Osredek na eni in dolino Korošice na drugi strani sem hodil proti Kriški planini. Na razcepu sem nehote stopil na spodnjo pot, in ker se mi ob ugotovljeni napaki ni dalo vračati, sem šel kar po njej. Vedel sem, da gre malo naokoli, je pa zato nekoliko manj strma in izpostavljena. Zemljevid in markacije so kazale, da sem prav, z listjem dobro posuta pot pa je bila za orientacijo bolj naporna.

Megle nekje v dolini

Včasih sem naredil kakšen korak vstran, preden sem ugotovil, da bo treba drugod. Pod Kriško planino sem rinil po svoje naravnost, da bi usekal direktno na pot proti planini Koren. Pa me je pod ruševjem srečala pamet in sem raje prečil v levo do markirane poti, ki me je odložila na travnikih planine. Od tam sem šibal proti današnjemu (zadnjemu) cilju. 

Planina Koren

Je bilo pa tu vse kaj drugače kot prej, ko sem srečal le omenjeno gospodično pod Rožo. Tu je vrvelo pohodnikov vseh starosti, pa še njihovih štirinožnih kosmatincev. Čeprav sem že malo čutil noge, sem jih prehiteval kot za stavo. Malo pred planino sem najprej šinil mimo skupine dam v nekoliko bolj zrelih letih, potem pa prehitel še nove zaloge za samopostrežni bife. 

Steze pod Zvohom

Pri koči sem se hitro vpisal, vrgel kovance v železno skrinjico, ob radlerju spregovoril še nekaj besed z možakarjem, ki je ves prepoten s krošnjo prisopihal za menoj. Da se do doline Korošice še nekako da, je že vedel. Kaj je s Koželjevo potjo, za katero mi je zemljevid kazal, da je še vedno zaprta, pa ne. Zato sem se odločil za najbolj zanesljivo možnost. 

Kriška planina

Obrnil sem in po isti poti šibal v smeri Kriške planine. Simpatični mladi Primorki sem srečal ponovno. Počivali sta le streljaj pred travniki planine in me nekam utrujeno spraševali, ali je še daleč. Z nasmehom na ustnicah sem jima povedal, da odvisno, kam jo mahata. Da pa do planine ni več kot nekaj minut. 

Megla se dviguje

Na Kriški planini sem odločno zakorakal proti zgornji poti in brez težav ujel njen začetek. Pot je bila podobno kot spodnja solidno markirana, pa mestoma zaradi listja malo slabše vidna. Predvsem pa veliko bolj izpostavljena, strma pobočja pod njo so bila videti kar grozljiva, zdrs se ne bi končal dobro. Ko sem prečkal nekakšno sedelce, sem se začel bolj odločno spuščati. 

Sedlo pod Kamniškim vrhom

Nad planino Osredek sem zaključil klobaso, se dvignil znova na Planjavo, po krajšem počitku pa nad Rožo nadaljeval v smeri Stahovice. Ko sem prečil pot pod Kamniškim vrhom, sem se moral najprej prebiti čez podrto drevje, potem pa včasih malo pogledati, kje bo treba, saj je bilo markacij res komaj za vzorec. Na celi poti do doline ne vem, ali bi potreboval prste obeh rok, da bi jih preštel. 

Nadaljevanje poti nad Rožo

Ob nekaj odcepih bi bilo nekomu, ki je tukaj prvič in nima zemljevida, kar sitno najti pravo smer. Po gozdni vlaki sem se spuščal malo sem in malo tja, sprva položno in nato kar strmo do Županjih Njiv. Pod njimi sem preskočil most čez Kamniško Bistrico in zaključil krog na parkirišču, katerega sem pred dobrimi šestimi urami zapustil. Prav lep krožni pohod je bil.

Pogled na Rožo