Pot ob žici. Simbol okupirane Ljubljane. Danes velik rekreativni poligon okoli nje. Res lepo urejen, širok, zamejen, večinoma obrasel z drevjem. Po nekaterih podatkih dolg dobrih 32 kilometrov, po drugih, bolj uradnih, kar 34. Saj niti ni važna dolžina. Važno je doživetje. Danes sem bil sam, sklenil sem, da okoli lomastim s hitro hojo, ne pa tekom. Tega sem se tudi držal.
 |
| Pred Žalami |
Le dvakrat sem odtekel nekaj metrov, da sem ujel zeleno luč na semaforju. Sicer pa korak za korakom, od prvega tam na Dunajski cesti pred stavbo AMZS, kjer je kontrolna točka Bežigrad, v smeri urinega kazalca, mimo Stožic. Proti Žalam, kjer mi ni jasno, zakaj je žabar v terencu trobil, ko sem prečkal cesto na prehodu za pešce. Sem samo pomahal, če res ne ve, kaj pomenijo bele črte na cestišču?  |
| Drevored |
Hodil sem med bloki, na robu BTC ujel drugo točko, stopil ob vojašnici pod drevored. V bližini zidu nekdanje psihiatrije je bila tretja kontrolna točka, četrta ne tako daleč, na drugem bregu Ljubljanice. Sonce je zahajalo za Golovcem, vzpon nanj je bil hiter, po kratkem postanku na Črnem hribu, kjer me je na mizi presenetil šopek rož, sem se po potrditvi naslednje točke že spuščal.  |
| Sonce zahaja za Golovcem |
Z zadnjo svetlobo sem nadaljeval mimo kontrolne točke Rudnik, ko sem po dveh urah in tri četrt prišel do Livade, je bila že čista tema. Da sem poskeniral kodo na tej točki, je bilo treba prižgati čelno svetilko. Hoja mimo Murgel se mi še ni toliko vlekla, kot potem nadaljevanje proti Tržaški cesti. Videl sem avtocestno počivališče, vozila, ki so drvela nekam v daljavo. Uf, torej še nisem blizu.  |
| Črni hrib |
A vsakega kupa pic je z vztrajnostjo enkrat konec, je rekel Garfield. Na drugi strani Tržaške me je čakala predzadnja točka, zavil sem v smeri Grbe, malo pred njo v temi z nogo brcnil v kamen, tako je bil vzpon proti temu neznatnemu vršičku bolj šepanje po stopnicah kot zmagoslavni marš. Bolečina je počasi popustila, še nekaj zavojev in že sem hodil v smeri Koseškega bajerja.  |
| Na robu noči |
Da se ta odsek vleče, ni nobena skrivnost, kar ni in ni ga konec. Je pa tik pred vodo zadnja točka. A še ne konec poti. Ker je treba priti še do Bežigrada. Šel sem skozi Koseze, Šiško, malo pred Celovško cesto srečal Vinkota, ki je sprehajal psa. Malo sva poklepetala, tudi ko sem čakal, da končno zasveti pešcem prijazni zeleni semafor.  |
| Livada |
Pomahal sem v slovo, šel mimo Aleje, naokoli do Litostrojske, še zadnji drevored. Znani konci, cilj, kjer sem povezal glavo in rep, zašpilil klobaso, dokončal to današnjo zgodbo je bil res blizu. Po do minute točno petih urah sem bil spet na začetku, ob Dunajski cesti. Ja, kar dober pohod, objel sem Ljubljano … |
| Povezano |
Ni komentarjev:
Objavite komentar