Polna luna nad planinami

Tam gori nad Jezerskim so prav posebne zvezdice. Tistega, ki ve zanje, popeljejo pod nočnim nebom čez planine, nekatere še žive, druge skorajda pozabljene. Pot se začne ob zapuščenem poslopju mejne kontrole, prav tam, kjer so včasih kar malo sitni cariniki rajnke Jugoslavije spraševali znova in znova eno in isto. Imate kaj za prijavit? 

Mejni prehod

Tisti, ki smo že malo v letih, se tega seveda še dobro spomnimo. In raznih drobnih skrivnosti, vseh nas, drobnih tihotapcev. Če ne drugega, vsaj kilo kave preveč je bilo treba nesti čez mejo. Zaradi tradicije in da človek ne pride iz vaje. Z Ajdo in Kali smo prav na mestu nekdanjih zgodb začeli svojo pot, stopili na makadamsko cesto, poprhano s snegom. 

Polna luna

Nad nami je svetila polna luna, prav nobene potrebe ni bilo, da bi prižgali lučke. Z Rakeževe planine se je odprl pogled na Jezersko, lučke ob cesti, v hišah, ura je bila zgodnja, nihče še ni spal. Stopali smo naprej, presenečeno zaslišali ropot za seboj, svetloba je presevala skozi redek gozd. Kdo muči avto po poledeneli cesti? 

Grintovci

Možakar je zapeljal mimo in le malo naprej obstal. Preko cestišča so bili dva metra in več visoko naloženi hlodi. Stopinje so kazale, da so tu preko že hodili. Zato smo se med tem, ko je avto vzvratno vozil navzdol, vzpeli na skladovnico, se na drugi strani ob tovornjaku brez večjih težav spustili na cesto. 

Ajda in Kali

Malo naprej smo šli mimo nekdanje Ankove planine. Ne le, da je danes povsem zaraščena in zapuščena, tudi karavlo je doletela enaka usoda. Nadaljevali smo po poti, zloščili zvezdico, če je to potrebovala, dodali nekaj novih. Prav lepo so sijale, kazale pot. Do Roblekove planine. Na njenem robu smo obstali, pogledali proti sosedom, potem pa obrnili. 

Pred mejo

Kali je našla veliko vejo in jo nekaj metrov ponosno nesla. Na Ankovi planini smo stopili do stražarnice, pa seveda tam že dolga leta nihče ne pazi na speče vojake. Znova smo brez večjih težav splezali čez kup hlodov, se spustili do Rakeževe planine. Tam smo pokukali v znani štor, ki počasi razpada. Na njegovem robu sem presenečeno zagledal znano obliko. Naboj. 

Roblekova planina

Ko sem pobrskal po štoru, jih je bilo notri še cel kup, nekaj ostankov papirja je kazalo, da so bili nekoč v škatlici. Jih je skril graničar, pa potem pozabil kje? Ali pa jih je odvrgel teritorialec med kratko osamosvojitveno opereto? Kdo bi vedel … Luna je še vedno svetila, ko smo prišli nazaj na mejni prehod, se odpeljali proti lučkam, ki smo jih še malo prej gledali iz višine.

Kali in palica