Že kar nekaj časa nisem bil na Jakobu. Tistim nad Preddvorom, z dvema kočama, cerkvico in prav lepim pogledom. Tistim, ki je bil vsaj glede na porumenele fotografije cilj enega mojih prvih hribovskih pohodov. Ko se je pokazalo časovno okno, primerno za nekaj miganja, bil pa sem ravno na Gorenjskem, me je želja, da ga znova obiščem, premamila.
 |
| Na robu večera |
Štirikolesnika sem pustil takoj nad gradom, zagrabil vse najbolj nujno potrebno, odhitel navzgor proti Podaku. Da bi zavil na pot, ki prav kmalu odvije desno, ni bilo misliti, spremenila se je v pravi mali hudournik. Tudi pod Pustim gradom je drselo, mi je bilo žal, da nisem vzel palic. Ja, kdor nima v glavi … mu še tako dobre noge ne pomagajo.  |
| Francijeva koča |
Ko sem prišel do ceste, bi moral malo desno in naprej navzgor. Pa sem potek Juhantove poti že malo pozabil, zato sem precej bolj levo zavil na kolesarsko enoslednico. Na srečo po tako razmočenem nihče nima volje voziti. Odložila me je na ovinku ceste, malo višje sem bil spet tam, kjer je prav. Nekaj se jih je previdno spuščalo, sam sem hitel navzgor.  |
| Planinska koča in cerkev |
Do Francijeve koče, naprej mimo nekdaj Iskrške koče, cerkve in z najvišje točke na drugi strani spet navzdol. Temnilo se je že, dan je zdaj res kratek. A prvotni sklep, da grem po cesti, sem ob pogledu na dolge okljuke prelomil in že gledal za kakšno bližnjico. Ko sem našel eno, sem malo sledeč stopinjam predhodnikov, malo s pogledom na zaslon telefona, hitel po strmini. Malo prav, malo po svoje. |
| Razgled |
Nisem bil edini, na robu večera sem jih kar nekaj prehitel. Palice bi mi zdaj še precej bolj prišle prav. Loveč ravnotežje na spolzkih kamnih in pod listjem skritih koreninah sem se končno pridričal do Podaka. Zdaj sem imel po cesti do izhodišča le še nekaj sto metrov. Lepo se je vrniti na poti, ki sem jih že tolikokrat prehodil. Kajti vendarle je vedno vsaj malo drugače. Na svidenje, Jakob.  |
| Zaplata |
Ni komentarjev:
Objavite komentar