Kum

Tudi tokrat je bilo vabilo sodelavke v Ključevico, pod Kum, sprejeto z odprtimi rokami. Saj vendarle vsakršno druženje kolektiv, ali vsaj del njega, poveže. Bolje se spoznamo, bolje se razumemo, tudi stvari v službi potem tečejo nekako bolj podmazano. Čeprav je bil odhod iz Ljubljane dokaj pozen in Uroš, ki je bil danes šofer, s svojo Corso ni ravno podiral rekordov, smo prišli do končne točke še za dne. 

Ključevica

Sam sem zgolj pozdravil gostiteljico in njenega moža, skočil v primeren prostor, kjer sem se lahko hitro preoblekel in že sem jo mahal proti Kumu. Niti 200 višincev ni bilo do vrha, a tudi za to se je treba potruditi. In predvsem je tudi teh nekaj korakov bolje, kot če bi zgolj sedel, čvekal in jedel. Še posebej, ker me je, to sem že vedel, vse našteto čakalo le malo kasneje. 

Meglena dolina

Čez travnato reber sem prišel na kolovoz, samotna hiša ob njem je bila videti prazna in zapuščena. Pred drugo so stali avtomobili, kar je bil po eni strani obet, da tu zgoraj nisem čisto sam. Po drugi pa vedno malo pisano gledaš, če ne bo izza kakšnega vogala priletela renčeča vreča bolh. Tu je ni bilo, videonadzora, s katerim je grozila tablica, pa se nisem bal. Kar naj me kdo gleda, če hoče. 

Pot

Na mestu, kjer je ob cesti kapelica označevala križišče, sem zavil na markirano pot proti današnjemu cilju. Vzpenjal sem se skozi gozd, megle so blažile še tisto dnevno svetlobo, ki je ostala. Na listju je drselo. Končno se je svet pred menoj začel odpirati, cerkve bi se skorajda že lahko dotaknil z roko. Mimo koče, ki je bila videti zaprta, sem stopil do najvišje točke, med oba zvonika. 

Kapelica

Postal sem le za trenutek, za več ni bilo časa. Pa saj se tako ali tako ni videlo praktično nič. Še televizijskega oddajnika ne, le belo neprozorno meglo vse naokoli. Skozi gozd sem se spuščal previdno, brez palic bi na drseči podlagi zlahka pristal na riti. Stopal sem mimo kapelice proti hišam, rebri. Ko sem se prevalil k vikendu, kjer so me čakali sodelavci, prijatelji, je bila že tema.

Kum