Na dveh kolesih po obroču

Je bil kar lep dan. Toda dopoldne sem presedel v kinu, na sporedu so bili geolovski presežki letošnjega tovrstnega filmskega festivala. Popoldan je bil v načrtu kakšen kucelj, pa se je potem vse obrnilo in ob razmišljanju kako in kaj, sem sklenil, da bi bilo prav, da grem kot nov lastnik ne ravno tako zelo novega Scottovega kolesa preizkusit, kako se obnese na malo daljši razdalji. 

Na moji točki 0

Z nekaj vzpona in spusta seveda. In kot na pladnju se je ponujalo to, kar sem že nekaj časa imel v mislih. S kolesom po PST okoli Ljubljane. Poti sem se priključil na Dunajski cesti, kar dobro ujel prehode med bloki do Žal, se v smeri BTCja na enem mestu malo lovil, a me krajši zavoj za vrnitev na pravo pot ni nič jezil. 

Drevored proti Polju

Šibal sem proti Polju, mimo bolnišnice, kateri se je včasih reklo kar norišnica, proti Fužinam in Golovcu. Kolo je teklo lepo, v Spodnji Hrušici sem se ločil od Poti, zavil proti cesti, ki se vzpne na greben Golovca in brez težav v rahlem vzponu premagal strmino. Cesti sem sledil pod grebenom, se po njej tudi spustil navzdol, do Dolenjske ceste. 

Stari lepotec na Golovcu

Edini res pravi vzpon in spust na poti sta bila za menoj. Peljal sem naprej, prečkal Ižansko cesto in mimo Livade prišel na most čez Ljubljanico. Tako hitro sem bil na drugi strani, da sem se šele nekaj sto metrov naprej ob prečkanju Malega Grabna zavedel, da sem verjetno predaleč. Itak. Obrat, nazaj do mostu in pred njim znova na Pot. 

Ljubljanica

Ta me je nekoliko naokoli spet pripeljala do Malega Grabna, prečkal sem ga ob Barjanski cesti in mu nato sledil mimo Murgel do Tržaške ceste. Le še nekaj vrtljajev pedalov in prišel sem do točke 0, peljal proti Grbi. Tik preden bi prečkal Cesto na Vrhovce se je ropotanje in zvončkljanje, ki sem ga prej pripisoval vožnji po makadamu nenadoma okrepilo. 

Mali Graben

Takoj sem videl, da mi je pri sprednji strešici odletel šrauf. Edina težava na današnji poti ob sicer mirnem teku starega lepotca. Ja, takšnih danes res ne delajo več. Kratka vrvica, ki sem jo odvezal kar z nahrbtnika, je hitro rešila zaplet, že sem se vzpenjal na Grbo, se na drugi strani spustil mimo naravoslovnih fakultet proti Glinščici, poganjal v smeri Koseškega bajerja. 

Koseški bajer

Dnevi so vedno krajši, sonce je že zašlo. Postajalo je hladnejše, tudi mračiti se je začelo. Kar dobro sem našel prehode proti Celovški cesti, pot naprej pa mi je bila že dobro znana. Čeprav bi lahko zavil na Slovenčevo ulico in prišel tako hitreje do doma, sem hotel zaključiti klobaso. Zato sem nadaljeval po Poti do Dunajske ceste, do koder sem potreboval skoraj do minute točno dve uri. Le še nekaj zavojev in že sem parkiral kolo. Dobro se je obneslo, sem bil vesel.

Pot je zaključena