Kaj delajo ptiči pozimi, ne vem. Po pravici povedano mi ni jasno niti, kaj točno delajo v drugih letnih časih. Da letajo naokoli, se izogibajo mačkam in Italijanom, mi je jasno. Da ulovijo kakšnega črva za dobro proteinsko poživitev tudi. Neka vez z dinozavri menda obstaja, čeprav si težko predstavljam kako je iz teropoda pred nekaj milijoni let nastal današnji vrabček ali sinička.
 |
| Posledice otoplitve |
Kakorkoli. Če kakšen pride do ptičje hiške, ki jo v zadnjem času nekam neredno polnim, prav. Vsekakor upam, da se s tem odkupim za obisk »njihovega«, torej Ptičjega vrha. Je bila moja ideja, Borut se je strinjal. Saj je vendarle pozabil, da smo na tem vršičku med Golico in Struško pred precej leti že bili skupaj.  |
| Markljev rovt |
Skozi Savske jame sva se ob sankaški progi odpravila navzgor. Ob potoku sva se vzpenjala do Markljevega rovta, ki je osamel čepel pod debelo megleno odejo. Nisva se ozirala na to, nadaljevala sva nad Pusti rovt, kjer sem se na križišču obrnil k Borutu. Kam? Tu sva še imela možnost izbire. Jasno je pokazal proti zamišljenemu cilju, sam nisem imel čisto nič proti.  |
| Osamljena |
Še manj, ko sva se med flikami kopnine, posledicami toplote zadnjih dni, bližala mejnemu grebenu. Vedno bolj je vleklo, hoja ni bila več tako prijetna. Na vrhu sva se hitro pripravila za spust, sam na našem, Borut bolj avstrijskem delu. Na koncu sva si bila edina, da je pri obeh pihalo približno enako. Flaška je romala nazaj v žep, celo piti se nama na tem prepihu ni dalo.  |
| Na Ptičjem vrhu |
Zavijala sva navzdol, smuka glede na pomanjkanje snega in dokaj razrito pobočje niti ni bila tako slaba. Na razpotju sva se ustavila za požirek. Točneje dva, saj sva vsak imela svoj zvarke, ki ga je bilo treba poskusiti. Sedaj je bila do Markljevega rovta prava bob steza, zgolj slediti si moral predhodnikom. Pod planino pa na enak način smučati navzdol, do sankaške steze in parkirišča.
 |
| Smuka na planini |
Ni komentarjev:
Objavite komentar