Znova in znova

Ja res. Znova in znova. Saj kdo pri tem zavije z očmi in vpraša, če je res zanimivo hoditi tako pogosto na eno in isto mesto? Ko ti je že vsak zavoj, kucelj, spust, tako zelo znan. In ni več nič novega … Hm. Človeku da misliti. Kar nekoliko nezadovoljen postanem. S samim seboj, ki očitno kot človek navad in lahkega dostopa tako pogosto zahajam na isto mesto. 

En, dva, tri ... gremo!

Potem pa se spomnim na ženičko, ki sem jo pred leti srečal na Slivnici in je zatrdila, da na razgledni vrh nad izginjajočim jezerom pride skoraj vsak dan. Moje vprašanje, še kako podobno tistemu z začetka tega zapisa, je zvabilo nasmeh na ustnice. Joj, veste, saj je vendarle vedno drugače. In kako prav je imela. 

Oblaki

Tudi Triangel, pa naj se nanj povzpneš še tolikokrat, loviš zavoje po znanih pobočjih … je vedno drugačen. Včasih so oblaki beli. Drugič rdeči. Tretjič jih čisto nič ni. Petič so nad menoj zvezde. Šestič žge sonce. Sedmič se vse praši, ko smuči rijejo skozi debelo odejo puhastega pršiča. Osmič drgneš po poledeneli površini. Devetič srečaš koga, ki prijazno pozdravi. 

Znani pogled z vrha plazu

Desetič imaš … dobro družbo. Recimo Boruta, s katerim sva se danes znova ujela. Na robu večera stopila na Ljubelju na smuči. Sam sem naredil dva posnetka, ko je bilo še nekaj svetlobe. Borut je med tem tekel po pozabljeni nahrbtnik. Vzpon je bil kot vedno, z nekaj dihanja, nekaj pogovora, kakšno kletvico, ko je na trdi strmini s poprhom kar precej drselo, znan. 

Borut

Na poledenelem vrhu nas ni bilo ravno veliko. Vendar pa je prostora tako malo, da ti ne preostane drugega, kot da po dveh Borutovih zvarkih počakaš, da se tiste nekaj ravnine, tik ob kameri, sprosti. Predhodnike sva ujela še pred strmino nad Zelenico, jih prehitela in nato sama, brez ovir ali zavor smučala proti plazu in po njem navzdol. 

Predhodniki

Od koče Vrtača je pa tako ali tako smučišče, hitri zavoji, vse do roba parkirišča. Ponavljanje? Še vedno neprimerno boljše, kot če bi se gnetel v prepolnem fitnesu, vdihaval znoj drugih, poslušal stoke tistih, ki že tisoč prvič ponavljajo eno in isto vajo. Veter je še zapihal mimo najinih ušes, prinesel svež gorski zrak in potrdil razmišljanje. Midva sva ob pivu naredila analizo današnjega miganja, potem pa počasi odpeljala.

Pri sosedovih