Nič se mi ni mudilo. Ura je bila že krepko čez deveto zvečer, ko sem se spravil s parkirišča na Ljubelju, držeč sanke v roki. Prav res se mi ni dalo znova hoditi na Triangel, nekaj miganja, pod skorajda polno luno, pa vedno pride prav. Če bi si kdo mislil, da sem bil sam, bi se motil. No, navzgor sem korake res obiral zgolj jaz, toda navzdol mi je nasproti vsake toliko pripeljala bolj ali manj nasmejana druščina.
 |
| Kapelica |
Čeprav je sicer zadoščala svečava lune, sem takrat le prižgal lučko in se umaknil na rob proge, da me ne bi kakšen neizkušen dirkač povozil. Res je bilo prijetno hoditi v samoti, pod zvezdnim nebom in s pogledom na tako zelo poznane hribe naokoli. V tisti temno modri nočni barvi, z zamolklo belimi pasovi snega.  |
| Košutica in Veliki vrh |
Ki ga te dni res hitro pobira. Če ne bo novega, se zna ta smučarska sezona kaj hitro končati. Šel sem mimo kapelice z nekaj lučkami, ovinek za ovinkom vedno bližje Staremu Ljubelju. Niso me toliko presenetili glasovi pri koči, kot bolj dejstvo, da je bila ta očitno zaprta. Druščina, ki je ravno prišla do sani, me je prosila, da sem jim ujel spomin, potem pa odpeljala navzdol.  |
| Stari Ljubelj |
Meni se ni mudilo nič, malo sem slikal, odšel pogledat k sosedom, na šverc seveda. Prepričan sem bil, da se bom peljal zadnji, zakaj bi torej hitel. Proga je bila deloma poledenela, brez zaviranja bi letel navzdol kot sneta sekira. Seveda, če me ne bi prej eden izmed kucljev v velikosti planiške velikanke izstrelil v nebo. Saj po pravici povedano so mi bile te skokice kar dobrodošle. Mehak sneg, ki se je nabral v luknjah pred njimi me je upočasnil.  |
| Pogled v smeri Tržiča |
Kljub temu sem presenečen začel prehitevati druščino, ki se je navzdol odpeljala pred menoj. Sam se ne bi mogel ravno pohvaliti, da sem dober sankač. Kar torej pomeni, da je bil danes na progi še kdo počasnejši. Čeprav je pod sanmi nekajkrat zapraskalo, sem se na koncu ustavil le malo pred tunelom. Zadovoljen? Seveda.
 |
| Luna in zvezde |
Ni komentarjev:
Objavite komentar