Trije angeli

Nekaj sem navijal za Ptičji vrh. Vendar je Borut izbral Ljubelj. Seveda je imel prav. Dan kljub temu, da se občutno daljša, še vedno tam okoli petih počasi izdihne. Ker sva štartala zgolj pol ure prej, se je že mračilo. Sneg preteklih dni je smreke bogato obložil. Videti so bile kot medenjaki z belo sladkorno glazuro. 

Medenjaki

Na nebu se je risala črta letala. Luna je po zahodu sonca nastopila svoje dežurstvo. Na odcepu proti servisni poti sva nekaj časa cincala, potem pa zavila desno navzgor. Špura je bila dobra, vsekakor nisva bila prva. Hodila sva zvezno, zdelo se nama je, da kar hitro. A to je bil zgolj najin občutek. Ki je trajal. Dokler naju ni eden od znanstvenofantastične elite prehitel po desni. 

Vzhod

Pri koči je bilo živo, naslednji dan naj bi potekal tečaj, željni novega znanja so se zbirali. Midva se nisva ustavljala. Pogledal sem zgolj, kaj je z vezjo, saj se je nekam čudno majala. Videti je bilo, da bo zdržala še ta smuk, pa vendarle sem nadaljeval bolj previdno. Vzpon preko strmine, zadnji zavoj, na vrhu kljub temi nisva bila sama. 

Tako zelo znan pogled

Presenetil me je napis, ki ga je nekdo nalepil na škatlo, pritrjeno na stebriček s kamero. Vrh Ljubeljščice, Zgornji Plot, Triangel … in sedaj še podaljšana različica slednjega. Trije angeli. Pripravila sva smuči, čutil se je mraz, le pravi poživitveni odmerek mu je bil kos. Še enkrat sva se ozrla v temo, ugotovila, da bova smučala zgolj z mojo svetilko, potem pa naredila prve zavoje. 

Novo ime?

Borut se ni oziral na potrebno svetlobo, smučal je, kot bi bil dan. Zapeljala sva mimo koče, se spustila proti plazu. Nekateri so se šele vzpenjali, njihove lučke so kazale, kje so. Od Vrtače navzdol je bilo, kot običajno, poteptano smučišče. Letela sva, zavoj za zavojem, vse do parkirišča. Kjer sva ob pivu naredila končno analizo vzpona, rekla še to in ono, o marsičem. Vsekakor sva se lepo razmigala, to je bilo jasno.

Zelenica