Jutranji

Po večernem sprehodu na Stari Ljubelj in spustu s sanmi nazaj do platoja pred tunelom, sem preživel mirno in glede na inverzijo kar toplo noč pod zvezdami. Zjutraj se na vzhodu ni pokazala še niti sled svetlobe, ko je poleg mene parkiral Uroš. Stopila sva v toplo jutro. Pa vendarle ima sneg nižjo temperaturo kot zrak. 

Silhueta

Ko se je pokazalo nekaj strmine je začelo neprijetno drseti. Tako sva že na prvem vzponu za nekaj metrov nadela srenače. Ker je bil sneg pomrznjen, na razcepu nisva prav dolgo razmišljala, zavila sva proti servisni poti. Na robu Šetanca sva gledala nekatere, ki so se vzpenjali proti Osrednji grapi, sem in tja je kakšna zgodnja ptica celo prismučala navzdol. 

Zelenica in Vrtača

Na Zelenici je bilo že toliko svetlo, da sva lahko počasi ugasnila lučke, se spustila mimo koče in nadaljevala navzgor proti tako znanemu cilju. Urošu se je mudilo na delo, zato nisva imela kaj veliko izbire. Na strmini so bili srenači obvezni, po špuri bi še šlo, toda na strmem, zvoženem pobočju, bi bila brez njih nemočna. 

Strmina

Pred zadnjo strmino je z leve prihitel član znanstveno fantastične sekcije. Z Urošem sva takoj ugotovila, da srenačev ne potrebuje zaradi svoje hitrosti. Še preden mu smuča zdrsne, se namreč požene naprej, brez prestanka. Ko sva prišla na vrh, se je tam seveda že pripravljal na spust, pozdravili smo se. Tudi midva nisva nič odlašala, čas je priganjal. 

Šank

Seveda so Trije angeli ponudili svojo škatlo kot stojalo, da sva lahko preizkusila domači zvarek, potem pa sva že zavijala navzdol. Meni je šlo res dobro, letel sem kot sneta sekira, skorajda brez postanke od vrha do parkirišča. Sneg je bil odličen, trd, toda res super grifig. 

Pri sosedovih so pod odejo

Uroš se ob zadnjem zavoju kar ni mogel načuditi, kako sem šibal. Zasmejal sem se, da sem bil navzgor malo počasnejši, zato pa navzdol toliko hitrejši. Po hitri analizi na parkirišču, sva se vsak s svojim kombijem odpeljala navzdol. Uroš na delo, sam novemu pohodu naproti. A to je seveda že druga zgodba …

Pod vrhom