Ratitovec

Zgodnje jutro, vožnja do Škofje Loke, kjer sva se srečala z Urošem. Ratitovec se je obetal kot dober cilj, zapisi na znanih forumih so govorili o zgolj krajšem kopnem delu. Razmislek o tem in onem, parkirišče Na Toli, pri lovski koči, še v temi. Prvi koraki so kazali na pomanjkanje snega, zato sva jo navzgor ubrala po letni poti, peš, s smučmi v roki. 

Prva svetloba

Na vrhu strmine je bilo snega toliko, da sva lahko stopila na smuči in potem je šlo gladko naprej. Nekateri pohodniki so se vzpenjali, najbolj zgodnji že vračali. Na Razorju je Uroš ugotavljal, da je snega 60 centimetrov, kar res ni veliko. Tisti, ki ga je nametal december, počasi kopni, novega ob obilici lepih dni ni. 

Razor

A saj je šele januar, me je zadnjič tolažil prijatelj. In prav ima. Strmina nad Razorjem je bila za hojo kar neugodna, speljali so jo večinoma pešci, na nekaterih ovinkih, nerodnih prehodih, je sitno drselo. Meni so se poznale hoje preteklih dni, zato iz sebe nisem mogel iztisniti niti približno toliko energije kot Uroš. 

Sončni vzhod

Ušel je daleč naprej, sam sem mu sledil bolj počasi, zadihano, s kakšnim postankom. Ki sem si ga prigoljufal z izgovorom na lovljenje trenutkov. Pri koči se kot običajno nisem ustavljal, hitel sem do Golega vrha, kjer sva rožo vetrov takoj, ko se je od nje umaknil radovedni pešec, spremenila v priročen šank. 

Lepo jutro

Navzdol sva se spustila proti severovzhodu, zavoji so bili kar dobri. Brez težav sva našla prehod v krajšo grapo, ki naju je po nekaj drsenja in prehodu pod steno pripeljala na pobočja nad Razorjem. Navzdol je šlo potem hitro, ujela sva še nekaj zavojev pod Kosmatim vrhom, nadaljevala kot po bob stezi, srečala kolono. 

Pogled z vrha

Vodila jo je, kot sva lahko brala kasneje, znana zapisovalka razmer iz teh koncev. Malo nad lovsko kočo sva ujela na vedno bolj kopni cesti prasko ali dve na smučeh. Pa kdo bi se za to sekiral. Peš ni bilo treba daleč do parkirišča. Čakala naju je še vožnja nazaj, proti Škofji Loki, zavita, tako in drugače. A to je že druga zgodba, bolj za pozabo, kot zapis. Zato … kot pravi Mlakar … ma ben, tisto pustmo stat.

Uroš praši