Detajli

Detajli so pomembni. Včasih so dejansko tista razlika med dolgočasnim ponavljanjem in nečem novim. Toda potem mora človek znati gledati. In videti tiste številne drobne posebnosti. Ki so morebiti tam že od nekdaj, neopažene. Ali pa so čisto nove, tako z lahkoto spregledane. 

Kopna rebra melišča

Stopinja v snegu, belo obložena smrekica, sled živali, kepa snega, čudno skrivenčeno drevo, suh list, velik skalni balvan, oblak zanimive oblike na modrem nebu. Prijateljeva beseda. In celo tam, kjer si bil že tolikokrat, lahko vedno najdeš kaj zanimivega. Zgolj gledati moraš. Pozorno. Kar je včasih kar težko. 

Večerno osončenje

Kajti ljudje imamo, zaradi toliko stvari, dogodkov, srečanj, enostavno polno glavo (vsega) in zato detajle prehitro spregledamo. Kakorkoli. Z Borutom sva se na robu večera zapeljala do Ljubelja, stopila s platoja navzgor proti koči Vrtača. Trojica pred nama je bila hitra, zavili so proti servisni poti, sledila sva jim. 

Zardevanje

Košutica in Veliki vrh, še malo prej obsijani z večernim soncem, sta sramežljivo zardeli. Spustila sva se mimo koče, nadaljevala do strmine, nadela srenače. Brez njih bi bil danes vzpon na zadnjem delu pravi izziv. Kar sem ugotovil višje, ko sem se že nekaj časa presenečeno čudil, kaj lomasti v gozdu na desni strani. 

Slovo

Eden od trojice predhodnikov je bil brez srenačev in se je čez strmino goljufal z lovljenjem smrek, lomljenjem vej, strahom pred zdrsom. Ko sva z Borutom že stala na vrhu, se pripravljala za spust, je počasi prišel do prijateljev. Spust je bil v zgornjem delu, do koče, trd in poledenel. 

Proti vrhu

Je bilo treba kar pritiskati na robnike, posebne elegance v zavojih ni bilo. Nižje doli je bilo drugače, pobočja plazov so bila še vedno trda, toda grifig. Zavoji so si sledili do koče Vrtača, potem pa tudi nižje, po kot običajno poteptanih pobočjih nekdanjega smučišča. Seveda vse do parkirišča, avtomobila, piva.

Borut