Sam ... na Trianglu seveda ne ...

Sam. Saj sem klical okoli, spraševal, vabil. Toda obveznosti, volja, za koga mogoče zgolj napačna konstelacija zvezd nad nami in imel sem izbiro, da ostanem doma ali grem. Sam. Nisem prav dolgo razmišljal. Med vožnjo proti Ljubelju sem ugotavljal, da je snega naokoli vedno manj, melišča kažejo svoja rebra, brez nove pošiljke bo letošnja smučarska sezona kar (pre)hitro končana. 

Prvi koraki

Na platoju sem dobil mesto tik ob snegu, priprave so bile kratke, že sem stopil na pot. Po prvi strmini sem se vzpenjal mimo mladih, ki so uživali v kratkih spustih, polnih smeha in veselja. Sneg, ki je bil v nedeljo tako prijetno omehčan, je zmrznil. Na prvem vzponu je zdrsavalo, ko je tisti nekaj pred menoj zavil proti servisni poti, sem mu mimo mrežne zapore brez razmišljanja sledil. 

Proti servisni poti

In se višje jezil, saj je teptalni stroj zgolj razbrazdal pot, psi so slabo prijemali. Pa vendarle je bilo zanesljivo bolje kot po plazu, sem se potolažil, ko sem videl dekle, ki je do vrha prišla peš, s smučmi v roki. Pri koči se kot običajno nisem ustavljal, lovil sem dva, ki sta ravno dobro zagrizla v strmino Triangla. 

Pod Spodnjim Plotom

Eden izmed njiju je že ob vzponu izvaja prave akrobatske elemente, sam sem bil hvaležen za srenače, ki so dobro držali na trdi podlagi. Sledil sem špuri, ki pripelje tik pod vrh. Še nekaj korakov in že sem stal ob kameri. Z reševalcem, ki je svojega malega psa ravno basal v nahrbtnik, sva spregovorila nekaj prijaznih besed. 

Dekleti na vrhu plazu

Dve, tri fotografije, potem pa sem šibal za sogovornikom navzdol. Ker je obetal postanek pri koči, ga nižje, ko sem švignil mimo, nisem čakal. Zavoji so bili sprva odlični, v grifig snegu, plaz je bil trd. Pod Vrtačo je pa tako ali tako pravo smučišče, če so robniki nabrušeni, v teh dneh drviš kot raketa do zadnjega zavoja pri parkirišču. 

Vrtača in Možje

Dan se že daljša, ob pol petih je bilo še povsem svetlo. Pospravil sem opremo in se odpeljal nazaj proti dolini. Za popoldansko rekreacijo sem z vožnjo vred porabil manj kot dve uri in pol. Super. Toda, sam? Ja, družba bi bila fajn. Toda tudi samemu mi, roko na srce, enkrat za spremembo, ni nič manjkalo. In tudi, bo pa več družbe v novem letu ... 

Pri sosedih je megleno