Življenje je sestavljeno iz tisoče trenutkov. Nekatere lahko z nekaj sklepanja, še več sreče, predvidimo. Večine drugih ne. Zaradi strahu pred prihodnostjo se zatopimo v horoskope, iščemo odgovore v kavni usedlini, zapravljamo denar za takšne in drugačne šlogarice. Pa vendarle nas dogodki običajno presenetijo, zaradi nekaterih se ne moremo nehati prešerno smejati, zaradi drugih nas zajame žalost, ne spusti iz svojega objema.
 |
| Oblačno |
Tako je bilo tudi ta dan, ko me je nepričakovani odziv pustil brez besed. Po katerem sva oba jokala. In sem potreboval zrak. Kot je že pred leti napisal nenadkriljivi romantik … hitro oblečem plašč, stečem na ulico, res je dobro ker rosi dež, to niso solze na mojem licu … Oblačno nebo, Ljubelj, plato. Stopil sem navzgor, preko belih pobočij, globoko zatopljen v svoje misli.  |
| Kamniti plamen |
Snega je vedno manj, pobočja melišč kažejo gola rebra. Zavil sem proti servisni poti, strmel v luknje v pristopni smučini. Na širokem pobočju jo je pametna noga umaknila čisto na levi rob. Toda nekemu luknjaču tudi to ni bilo dovolj, povsem poteptanemu pobočju je dodal še te, povsem nepotrebne sledi.  |
| Luč zamira |
Ob velikem balvanu, ki spominja na plamen sveče, sem se spomnil nesreče izpred let. Nadaljeval mimo Zelenice, po strmem, trdem pobočju proti Trianglu. Čeprav je prijatelj včeraj hodil brez srenačev, so danes dobrodošel pomočnik. Na vrhu prostora ni veliko, trdo je, pazim. Sprva sam, nato prihajajo še drugi.  |
| Kako pa je danes pri sosedih? |
Nekaj spominov ujamem, vse naokoli, čez kamenje do snega, potem pa zavoji, podlaga je trda, poledenela. Ali pa so samo robniki že preveč topi. Čas za menjavo se bliža, zato se ne sekiram preveč. Zavijam navzdol, svetlobe je še dovolj, luči ne rabim. Hitro sem na zadnji strmini, še nekajkrat uvijem, parkirišče. Doma, zvečer, na terasi, tam pod zvezdami, prižgeva svečko.
 |
| Možje |
Ni komentarjev:
Objavite komentar