Šestič

Popoldne se je že krepko nagnilo v svojo drugo polovico, ko sva s prijateljem stopila na pot. Na Triangel, kam pa drugam, saj je za popoldansko predihanje ravno pravšnji. Če je to še prva letošnja smučarska tura, bo pa sploh najboljša izbira, sva se strinjala. Snega je vedno manj, ledene ploskve so bile zapolnjene s kopnimi flikami. 

Pobočja so vedno bolj kopna

Tudi plaz pod Begunjsko vrtačo je bil skoraj kopen. Pomlad prihaja, letos očitno zelo zgodaj. Tu se ne da veliko narediti. Praskala sva po drsljivi podlagi navzgor, iskala najboljše prehode. Nad prvo strmino ledu ni bilo več, hoja je bila veliko bolj prijetna. Kopnine, ki so se kazale pod Spodnjim Plotom, so povedale, da nevarnosti za plazove ni več. 

Robson pod plazovino

Zato je bila izbira servisne poti seveda najbolj razumljiva. Sonce je še ožarjalo Košutico in Veliki vrh, midva sva hodila v senci. Ostanki plazovine so bili jasen opomin, da se je treba te poti ob neugodnih razmerah ogibati. Odcuckala sva navzgor, kot se sedaj moderno reče, zavila proti koči, ki je samevala. 

Sončni vrhovi

Vedno bolj naju je objemala tema, čakal sem prijatelja, ki je lovil sapo nekoliko zadaj. Zadnja strmina, vzpon do tako znanega vrha. Na zahodu je bilo še nekaj sramežljive rdečice, ki je počasi bledela. Hitre priprave na vrhu, nato pa ob soju lučk zavoji v smeri prihoda. Na drugo stran sva osvetlila kopno vršno pobočje, tam letos brez nove pošiljke snega ne bo več možno sukati smuči. 

Zardeli zahod

Smuka je bila presenetljivo dobra, nobene posebne trdote ni bilo do koče na Zelenici. Pod njo pa seveda pravo smučišče, delno poteptano, delno ne. Zavoji so si sledili do koče Vrtača, mimo katere sva švignila navzdol, iskala nepoledenela pobočja na desni strani. In ugotavljala, da se skale, ki kje že gledajo iz bele odeje, v soju lučk skorajda ne vidijo. 

Priprave na vrhu

Zdrsela sva še preko ledu na pobočju tik nad parkiriščem, gledala, da sva se izognila kopnim delom. Zadnji zavoj je bil le nekaj metrov od avtomobila. Zadovoljna? Seveda!