Spet nad Zelenico

Načrt je bil tokrat drugačen. Po srečanju na Ljubelju, ki je bilo ob tej uri bolj nočno kot jutranje, naj bi jo mahnili na Begunjščico. Vendar nas je že ob prvih korakih močan veter začel opominjati, da na grebenih višjih gora kar dobro vleče. Prijatelja sta takoj začela obujati spomine na vzpon, ko ju je kar prestavljalo sem in tja. 

Zelenica

Tega se vendarle ne grem. Naj veter kar pometa, kar hoče. Nas ne bo, smo si bili enotni, ko smo po strmem delu plazu nadaljevali namesto levo kar naravnost. Do koče in tako zelo poznanega Triangla. Je padla odločitev. Tudi prav. Saj napovedano poslabšanje že tako ni dajalo prevelikih obetov za vzpon, povezan s številnimi pogledi na vse strani. 

Vzpon proti Trianglu

Koča na Zelenici je bila videti še čisto zaspana. Pa vendarle so luči gorele. Ko smo se približali, smo zagledali možakarja, ki je pred vhodnimi vrati lovil signal. Kako zanimivi smo mu morali biti šele mi. Vzpeli smo se preko vršnega pobočja, še zadnji zavoji naše pristopne poti, stali smo na vrhu. 

Vetrovni vrh

Nad nami je vztrajal oblačni pokrov, napoved je bila očitno tokrat točna. Pogled na sosednje vrhove nam je pokazal, da smo se odločili prav. Bili so zaviti v megleno kopreno, počasi se je spuščala, hitro smo se pripravili za spust, da ne bi zajela tudi nas. Prvi zavoji, previdni, nato vedno hitrejši. 

Megle

Spust z grebena, po pobočju, po katerem smo se tudi vzpeli na vrh. Nadaljevanje navzdol, mimo koče. Ogromna plazovina, sneg si je pred dnevi otresla Begunjščica tam pod Centralno grapo s svojih pobočij. Teptalni stroj je naredil prehod, po njem smo odsmučali mimo, preskočili na pobočja nad kočo Vrtača. 

Smuka mimo plazovine

Le nekaj utripov srca kasneje smo že švignili mimo nje, lovili zadnje zavoje na snegu, poteptanem, kot bi vriskali na dobro pripravljenem smučišču. Snežna odeja se je iztekla na robu parkirišča, klepet ob pivu, slovo. Prijatelja sta odhajala, sam pa sem imel še načrte …

Zadnji zavoji