Govško brdo

Jutro je bilo treba izkoristiti. Okno med zgodnjim vstajanjem in načrti za ta dan je bilo vendarle preširoko. Zatorej sem jo mahnil v breg, po strmini nad Laškim, malo sem in malo tudi tja. Svet se je počasi izravnal, za menoj je ostal Šmihel, ki je ime seveda dobil po svojem zavetniku, svetemu Mihaelu. 

Mihael

Sonce se je prebijalo skozi oblake, pomahal sem Katarini v daljavi, nato pa nadaljeval z mojim današnjim potepanjem. Kraji mi niso bili povsem tuji. Tu sem pred časom že hodil, iskal mesto, kjer so pred desetletji, v vojni vihri, strmoglavili pogumni letalci. Toda takrat je bilo še nekaj snega, pot pa mestoma drseča. 

Katarina

Danes je bilo drugače, pomlad je prehitevala zimo, zgolj vprašanje časa je bilo, kdaj bo vse zeleno. Stopal sem skozi vas, prijazen pozdrav delavne ženice. Na preprosti kmetiji je vedno toliko za narediti, že je hitela po svojih opravkih. Nato začuden pogled, ko sem zavijal na stezico, ki pelje prav. 

Ostanki rudnika

Ostanki rudnika, v spomin in opomin. Kajti rudnik je tu blizu pohrustal celo vas, kot sem o žalostni zgodovini bral kasneje. In na drugem mestu kopico ljudi, v besu maščevanja. To sem že vedel. Pa nisem o tem razmišljal. Raje sem se podal naprej, mimo kapele na razpotju in lovskega doma nekoliko višje. 

Naravno okno

Za osamelim peskokopom sem prišel na lepo stezico, ki me je mimo z rušjem obraslega pobočja vodila vedno višje. Naravno okno je bil zanimiv okras, še malo in že sem stal na dokaj razglednem vrhu Govškega brda. Da sem ljudje veliko hodijo, je bilo dobro vidno. Postal sem, se razgledal. Občudoval griče, ki sem jih morebiti celo prvič videl. 

Vrh Govškega brda

V nekatere kraje zaidemo tako poredko. Pa so vendarle tudi lepi in nekaj posebnega. Na poti navzdol sem občudoval skuštrano drevo, nato pa hitel, da bi ne zamudil posebnih trenutkov tega dneva. Koraki so bili vedno hitrejši, kilometri so bežali pod mojimi nogami, že sem pod seboj videl Laško, grad me je pozdravljal s pobočja na drugi strani.

Skuštrano drevo