Sveti Tomaž

Ko sončni žarki pobožajo suhe travnike, ki jih je letošnjo zimo komaj pobelilo, je treba stopiti na pot. Da začutiš, da mraza res ni več, da se rahlo premrle kosti naužijejo toplote, pridobijo nekaj potrebnega vitamina, da ti ptice povedo, da je tukaj pomlad. Prijazen pozdrav, nato pa kar po cesti navzgor. 

Kje so barve?

Saj je to zanesljivo prava pot, sem zatrdil. Pelje do sv. Tomaža, tam na razglednem kuclju, od koder se vidi daleč. To je bilo treba izkoristiti, zakaj bi torej čakala. Klepet, besede so se mešale, delile, stavki, številne misli. O tem kar je bilo, je in še bo. O tem, kar je pomembno, povezanosti. 

Potok

Sonce je presevalo skozi meglice tople zemlje, beli sledovi letal na modrem nebu. Podrtija ob poti, potok, ki je preko za te kraje nenavadne kamenine polzel, kot ga je vlekla gravitacija. Gozdni obronki, žica, po kateri se prenašajo že desetletja novice. Kdo bi vedel koliko veselja, vzklikov, skritega obupa, tihega joka je prenesla. 

Obronki

Koga vse je sredi noči zbudila, kolikokrat je bila nema, ko je nekdo nestrpno čakal novic ob telefonskem aparatu. Danes je marsikomu odveč, novice letijo po zraku, dosežejo nas kjerkoli smo. Pa vendarle se človeku kar malo toži po časih … Ob pogledu na bližnji Lubnik sva prišla v vas, zbudila psa, ki je moral takoj preizkusiti svoje glasilke. 

Navzgor

Zavila proti najvišji točki, na vrhu katere ponosno stoji bela cerkvica, mogočno drevje okoli nje jo ščiti. Pred vremenom, hudimi duhovi, neprijaznimi ljudmi. Postala sva na njenem pragu, pogledala proti Staremu vrhu na drugi strani. Dnevi so mu šteti, sva si bila edina. 

Pogled proti znancem

Zgolj bela sled sredi travnikov ni dajala obeta dolgoživosti. Nato pa sva se obrnila, stopila znova navzdol, počasi in previdno, hotela pogledati, kako je kaj na domačem dvorišču. Seveda ob klepetu, obujanju spominov, prijetno je bilo druženje, kot vedno. Dve generaciji. 

Sveti Tomaž