Jezerina

Navdušenje prijateljev, ki so se že podali v izbrani hadov svet tam pod Kozino, je seveda podžgalo domišljijo. Zgolj vprašanje časa je bilo, kdaj se bo nabrala zadosti odlična družba, da se ji bom pridružil. Saj da bi sam hodil v drobovje zemlje, se seveda ne spodobi. Čakajoči sem končno prišel na svoj račun, deževna sobota, vse se je nekako poklopilo. 

Na vhodu

V hribe se zaradi veliko novega snega ni dalo, vreme za kaj drugega kot iskanje suhote pod kakšnim spodmolom ni bilo. Druščina sedmih eminentnih članov bratovščine kraškega zmaja se je kot bi mignil premaknila tja, kjer se skriva namig, kako najti vhod. Odločno smo se vzpenjali v strmino, vse do luknje, kjer smo se čez skalni skok začeli spuščati v globino. 

Ledena tvorba

Ledene tvorbe ob poti so zasluženo zbudile muzanje šaljivcev, ozki prehod nekoliko naprej seveda ravno tako. Nadaljevanje mimo zaves, kapniških stebrov, čudovitih oblik, je bilo polno čudenja, vzdihov, bliskanja ob lovljenju edinstvene narave v takšne in drugačne elektronske škatlice. 

Lepote Jezerine

Stena podpisov na koncu je bila zgolj za piko na i, letnice daleč izpred nas pa nov vir vzdihov. Našli smo prav poseben zaklad, nato pa po isti poti odšli nazaj. Pa ni bilo povsem enostavno. V podzemskem svetu se hitro izgubiš, oblike so podobne, prehodi takšni, da takoj daš roko v ogenj, da si tam že bil. 

Zavesa

Pa te neprehodno jezerce, ki ga zagledaš skozi ozki prehod, hitro postavi na trdna tla. Toda šest parov oči, ob pomoči oznak, seveda ni imelo težav. Že smo se smejali pomenljivemu kapniku, ki je pomagal pri prehodu v naslednjo dvorano, stiskali skozi ožino, tik pred dnevno svetlobo. 

Podpisi

Zunaj nas je čakal dež, roka prijatelja je pomagala čez spolzki skok, nazdravljali smo uspešnemu povratku iz podzemlja. Kdo ne bi bil vesel česa takšnega. Pa smo vendarle zagotavljali, da se še vrnemo. In zagotovo se bomo. Naj le Jezerina ostane takšna, kot je vedno bila. 

Steber