In spet ...

Jutro je bilo zgolj nek daljni obet. Ki se bo prej ali slej pokazal za robom noči. Vsaj tako sva upala, ko sva v bledici čelnih lučk počasi začela stopati proti znanemu cilju. Kroga svetlobe sta osvetlila korak, risala groteskne sence. Dvigovala sva se proti Koči Vrtača, drobec novega snega je prekril kopne lise. 

Jutro se budi

Strmina nad nekdanjo srednjo postajo enosedežnice naju ni prestrašila, nekaj zavojev in že sva bila na vrhu. Mimo druge koče, tiste na Zelenici, sva se vzpenjala proti najinemu cilju. In se spraševala, če bo sonce še kdaj vzšlo. Ura se je enakomerno premikala naprej, okoli naju je ostajalo temno. 

Pogled z vrha

Zavoji po nekoliko bolj strmem pobočju, prehod na greben, ki pripelje seveda na vrh. Triangel, tako dobro znani cilj. Pospravljanje opreme, razmišljanje, če bo na svetlobo za spust treba še dolgo čakati. Končno je tam na vzhodu rdeča pomaranča prilezla pod rob obzorja. 

Begunjščica

Poudarjene barve modre, prelivajoče rumene in rdeče, so vedno nekaj posebnega. Obet novega dne, budi se upanje. Tudi tokrat je bilo tako. Svetloba je obrisom, ki so se počasi izluščili iz teme, dodala barve. Navdušeno sva opazovala hribe, izrazite žlebove, ki so prekinjali posamezna skalna pobočja. 

Luč pri sosedih

Po kratkem razmisleku, levo ali desno, zapeljala tja, kjer sva prišla. Bo še najbolj prav, sva sklenila. Prvih nekaj zavojev previdno, nato pa preskok na širše pobočje. Pršič se je zgostil, smučanje ni bilo tako lahkotno, da bi ob njem vriskal. Pa vendarle so izkušnje brez težav vodile smuči skozi belino. 

Vrtača

Nad kočo sva švignila po bližnjici na plaz, mimo prvih naslednikov nadaljevala z zavoji navzdol. Tistih nekaj, ki so si na levo in desno stran sledili pod Vrtačo, je bilo tako ali tako zgolj formalnost. Dan je še zaspano zehal, ko sva pospravila opremo in se odpeljala proti domu. Toliko zanimivega naju je še čakalo.

Cilj