Mala Mojstrovka

Jutro. Zgodnje seveda. Drseča cesta nas je pripeljala na sedlo. Prve. Nobene gneče, glasnega govorjenja, ropotanja. Tišina. Zgolj mi trije, strmi plaz, visoki vrhovi. Tako znana klasika. Že tolikokrat preigrana igra, ne naveličaš se je nikoli. Prebijanje čez staro plazovino, iskanje najboljših prehodov. 

Vzpon na robu noči

Nadaljevanje po vedno bolj strmem pobočju, čudenje kopnemu kamnitemu rebru. Letos je pomlad res pohitela. Še malo in polizala bo sneg do obisti, ostala bo zgolj sivina odkruškov sten Grebenca in našega današnjega cilja. Male Mojstrovke. Misli, da bi zavili proti večji sestri, je odpihnil močan veter. 

Ko se jutro budi ...

Že ko smo stopili na prepišno sedelce nas je hotel prestavljati sem in tja, višje se je zgolj še krepil. Rdečica na obzorju, tam nad Trento nekje, je oznanjala nov dan. Luna, ki je že občutno hujšala, se je visoko na nebu počasi poslavljala. Sneg je bil ravno pravšnji, ujeli smo pristopno smučino predhodnikov in ji sledili proti vrhu. 

Vzhod

Prijatelja malo spredaj, sam nekoliko zadaj, loveč trenutke. Slalom med skalami tik pod vrhom, prihod na najvišjo točko. Velika Mojstrovka nas je pozdravljala, sledi so kazale, da je v preteklih dneh že imela obiskovalce. Luna nad njo je bledela. Veter se je še zaganjal, smejali smo se, ob pišu vse ni ravno enostavno. 

Na vrhu

Razgledi po domačih krajih, k sosedom. Res daleč se vidi. Sonce, ki je že med vzponom prilezlo izza Prisojnika, se je sedaj kotalilo po nebesnem svodu. Previdno smo zapeljali navzdol. Prijatelja po snežnem robu, sam med skalami. Sledili smo neki svoji liniji, delali zavoje, pomrznjeni sneg, tresoče smuči. 

Prijatelja

Nad Grebencem smo jih za nekaj metrov sneli, nato pa pod njim vriskali v strmini, preskočili na plaz nad Vršičem, zavijali proti plazovini. Seveda je bila vožnja po njenem obrobju pravi rodeo. Toda kaj za to. Dan se je začel enkratno, smejalo se nam je od ušes do ušes.

Smuka pod Grebencem