Polna luna

Noč ima svojo moč. Če je na nebu polna luna, nedvomno še toliko bolj. Ali je naju nosila ali ne, težko rečem. Vsekakor sva na Ljubelju še ugotavljala kdaj bo prilezla izza najinega hrbta. Pa ni bilo treba dolgo čakati. Pobočja nad kočo Vrtača so bila že prepredena s tisto posebno svetlobo, ki kot pajčevina leže na zemljo. 

Vzhod

Za nama je bila na nebo pripeta velika svetleča krogla, lučka je postala nepotrebna, čisto dobro se je videlo. Vse dokler nisva nad kočo na Zelenici prišla na prečki proti Vrtači v senco. Sledila sva predhodnikom, iskala najboljše prehode. Snega ni bilo veliko, polizala ga je toplota, res nenavaden pojav sredi časa, ko naj bi deželi vladali mraz, sneg, zimske radosti. 

Lunina svetloba

Osamljeni smučar se je prerinil mimo naju, za njim ni bilo nikogar več, objela naju je samota. Krnica Suho ruševje je bila srebrna, mesečina jo je naredila še posebej čarobno. Iskala sva najboljše prehode, se jezila, ker se nama je zdelo, da so predhodniki ubirali nekoliko nenavadne poti. 

Suho ruševje

Potem pa le prišla prav, na pobočja pod Vrtačo. Bila sva si enotna, da bova najino današnje potepanje zaključila na vrhu strmega žleba, desno od Zelenjaka. Veter naju je presenetil, ko sva se vzpenjala še zadnje metre do zastavljenega cilja. Pihal je sunkovito, meni odnesel podlogo za pse. 

Srebrna pajčevina

Nisem prav dolgo žaloval za njo, pripravila sva se za spust in že po prvih zavojih ugotovila, da je toplota teh dni sneg čez dan topila, ponoči pa je zmrznil in v trdni objem okoval tudi sledi predhodnikov. Pa to ni bila tako velika težava, saj vendarle smučava dobro, resda včasih hitro, drugič pa nekoliko bolj počasi. Če je treba biti previden. 

Pogled k sosedom

Kot je bilo nekoliko kasneje, pod Vrtačo, kjer sivih skal, ki jih je toplota priklicala izpod snega, skorajda nisi videl. Pa se nama je uspelo prebiti nižje, med ruševje, na dolgo, sitno prečko. Ki se je iztekla nad Zelenico, od katere je bilo tako ali tako do zadnjega zavoja tam na parkirišču pravo smučišče. Lahko bi bilo boljše, sva si bila enotna. Pa vendarle … večer je bil lepo izkoriščen, kar pa je tudi nekaj vredno. In poplača celo novo prasko na smučeh.

Tomaž