Trening

Spet je bil tukaj četrtek. Čas sva imela. Da je Robson znova štrajkal je bilo tudi že kar nekako jasno. Zatorej sva se ujela s Tomažem, Tourennacht pod Tromejo je znova vabil. Čeprav to morebiti ni ravno tipična turna smuka, je pa odličen trening zanjo. Da se malo predihaš, uživaš na svežem zraku, srečaš prijatelje. 

Na izhodišču

In tako sva šla, sama. Pozno, pa nič zato, saj sva vedela, da imava zadosti časa, restavracija na vrhu je odprta do desete ure. Vožnja do Podkloštra in Sovč je minila med klepetom kot bi mignil. Parkirišče je bilo tudi ob nekoliko bolj pozni uri že polno. Pa vendarle sva našla prosto mesto, si na robu snežne odeje nadela smuči, pripravila ostalo opremo, začela dihati hitreje. 

Teptalec na Petelinjeku

Tokrat Tomaž ni ušel naprej, hodila sva skupaj. Nedvomno precejšnja preizkušnja njegove potrpežljivosti. Ima le več moči in vzdržljivosti, kaj morem. Vzpon ob robu smučišča je bil znan, vsak ovinek, strmina, grbina, zapisani nekje v spominu. Nekatere, ki so se kot midva šele vzpenjali, sva prehitela, drugi so bili hitrejši. 

Dolina

Minevale so minute, metri, dolžinski in višinski. Srčni utrip se je ustalil na visokih obratih, dihanje je bilo hitro. Mimo naju so švigale lučke, brzele v dolino. Nad Petelinjekom je teptalec urejal smučišče za naslednji dan. Temo, ki naju je objemala, je razbila močna luč restavracije na vrhu sedežnice. 

Prihod

Ustavila sva se, teptalec je hrumeč pripeljal mimo. Po kratkem premisleku sva sklenila, da greva kar navzdol. Videti je bilo, da bo smuka ugodna, pivo naju je čakalo v avtomobilu. Hitre priprave, nekaj poganjanja po vršnem platoju, nato pa spust po strmini. 

Hrumeč

Zavijala sva sem in tja, hitro prevozila ravne dele, zapeljala čez prelomnice. Sedaj sta najini lučki hiteli v dolino, se peljali po ravnini, zadnji zavoj tik nad parkiriščem. Že sva bila pri avtu, pivo je bilo seveda domače, odlično. Noč naju je spremljala na poti domov.

Tomaž