Hoher Sonnblick

Vse je kazalo, da bo vikend neprimerno boljši, kot je bil teden poprej. Snežne plasti so se sprijele, na modrem nebu naj bi bilo pripeto sonce, veter komaj skuštral lase. Zato je bila odločitev enostavna, ura odhoda pa tako zgodnja, da so se nekateri veseljaki s praznovanj šele vračali, ko smo mi že odhajali na pot. 

Zgodnje jutro

Kilometrov je bilo pred nami veliko, na znanem ovinku, le nekaj metrov od snega, smo prislonili štirikolesnika povsem na rob jutra. Snega je bilo ravno še zadosti, da smo nekaj metrov za zapornico nadeli smuči, prečkali višje veliko plazovino, nadaljevali po dolini naprej. 

Alte Pocher

Pod nami so bile lesene hiške Alte Pocherja, ko se je čez obzorje pripel prvi obet svetlobe. Lahko smo ugasnili lučke in nadaljevali po dobro vidni sledi, občudovali slapove, ujete v ledu. Seveda smo si imeli tudi kaj povedati, da ni bilo dolgočasno v tihi dolini. Pod strmino smo se hitro odločili. 

Zardelost

Navzgor sledili dobri pristopni smučini in našli prehode, ki so bili ravno pravi. Prevalili smo se na pobočja pod ledenikom, dosegli sonce in kot vedno na eni od velikih skal naredili kratek počitek. Saj smo si ga vendarle zaslužili. Znani raz nas je pripeljal na razgledni rob, pred nami se je vedno bližje kazala najvišja točka.

Pot proti soncu

Visoki sončni pogled, strma skala in na vrhu koča. Tista, s katere sem v zgodnjem jutru na vprašanje o tem, ali so vrata že odprta, nasmeh na ustnicah in pivo pripravljeno, dobil zanimiv odgovor – Guten Morgen, ja, ja, ja. GLG vom 3000er. Vse jasno, seveda. Toda do zlatorumene tekočine sta nas ločila še prečnica nad ledenikom in vzpon malo naokoli na vršno pobočje. 

Počitek pri skali

Da se zadnji metri vlečejo kot le kaj, smo vedeli. Utrujenost, nekoliko bolj redek zrak, težki koraki. In nato končno vrh, Hoher Sonnblick, razgledni vršac med dvema deželama. Bele skalne špice vse naokoli, dvo in tri tisočaki, pogled za bogove. In nas komaj vredne ljudi. Uživali smo na soncu, nato pa odšli na zasluženo pivo. 

Preko ledenika

Kaj eno, kar dva, Franziskaner in Stiegel, da smo imeli pravo degustacijo. Nato pa priprave, pojasnilo domačemu smučarju, da vsaka slovanska govorica še ne pomeni, da ima pred seboj kar Rusa, prvi zavoji. Do ledenika, nato nekaj rodea po razriti podlagi, uživaški zavoji v novem snegu nižje. 

Koča

Risali smo povsem svojo sled. Prehod v strmino, smuka po znanem, do ceste in pod njo med drevesci. Utrujenost se je že krepko poznala, noge so bolele, pa vendarle se nam je smejalo čez in čez. Sonnblick je res takšen, da te ne pusti ravnodušnega. Zdrveli smo mimo Alte Pocherja, čarali navzdol po cesti. 

Razgled

Nekaj kopnin je zahtevalo snemanje smuči. Nato pa že nadaljevali degustacijo pri avtomobilu, domače Laško je bilo vsekakor več kot odlično, napihnjeni rogljički so bili prava izbira za zraven. Res je bilo lepo, hvala prijatelja, takšni dnevi ostanejo v spominu za vedno.

Narisali smo svojo sled