Zgodnje jutro, kot običajno. Pred nami je bil na Vrišču parkiran zgolj en avtomobil. Poprh na njem je kazal, da ni od danes. V soju lučk smo se vzpenjali preko plazu, nobene prave sledi nismo našli. Zato smo vlekli neko svojo, srenači so prišli še kako prav. Ozirali smo se proti Nad Šitom glavi, snega na njenih pobočjih je bilo zadosti, mogoče jo kmalu obiščemo.
Pod grapami smo ujeli pristopno smučino, ji sledili dokler je bilo smiselno. Počasi nas je ujel dan, priplazil se je iz vzhoda, ožaril skale med Zadnjo in Veliko Mojstrovko. Borut je potegnil svojo sled skozi ruševje, ušel daleč naprej. Z Urošem sva se smejala, da se mu mudi domov. In ga zadihano lovila.
Za pobočji manjše sestre se je razlila svetloba, oblaki na nebu so bili pisani, sled letala. Dolga prečka do pobočij našega današnjega cilja, vzpon preko strmine, kratek počitek pod značilno steno na prehodu. Nadaljevanje proti vrhu, sneg je bil dober, to smo že videli.
Skalna piramida na vrhu je gledala izpod snega. Letos res snega ni pretirano veliko. Vse naokoli so nas pozdravljali znani očaki, Jalovec in Mangart sta bila na dosegu roke. Obujali smo spomine na čas pred slabim letom dni, naš zadnji obisk. Čokolado s čilijem. Kaj vse si zapomni človeški spomin.
Prvi zavoji, kot vedno nekoliko bolj previdni. Nato pa uživaško lovljenje zavojev proti skali, kratek premislek, kje bo bolje. Trda podlaga, nekaj napihanca na uravnavi. Ravno toliko, da je včasih smuči potegnil malo po svoje. Prečka do ruševja, prehod preko njega je bil kratek.
Stopinje do vratc pod Grebencem, spust po strmini. Kot vedno je bila smuka odlična, zavoji so si sledili. Kratki postanki, da so noge malo počile, nato pa nadaljevanje. Vse do plazovine ob izteku. Rodeo preko nje, že smo stali ob avtu, pogledovali proti presmučani liniji, se smejali. Kaj bi se ne. Dan se je začel tako lepo.
 |
| Lučke na plazu |
 |
| Ožarjeni greben |
 |
| Sled svetlobe |
 |
| Vzpon po pobočjih Velike Mojstrovke |
 |
| Znanca |
 |
| Pod Grebencem |
Ni komentarjev:
Objavite komentar