Zima se poslavlja

Vedel sem, da ne bo dolgo. Čeprav vremenoslovci vsake toliko napovedo ohladitev, celo sneg do nižin je sem in tja slišati, so to bolj pobožne želje kot kaj drugega. Da bi bila zima, vsaj ko počasi že maha s svojim repom, takšna, kot bi morala biti. Pa stvari seveda ne tečejo tako, kot si zamislimo ali bi radi. 

Vedno bolj kopna pobočja

Velikokrat enostavno narava potegne svojo črto, mi se moramo pa sprijazniti. Kot jim drugega tudi ni preostalo na Starem vrhu, kjer so morali zaključiti s smučarsko sezono, čeprav bi z njo zagotovo z veseljem nadaljevali. Z Borutom sva že ugotovila, da so šteti dnevi snežnemu traku, ki se vleče od spodnje postaje žičnice do pod vrha hriba, ki je le po imenu star. 

Še malo in pomlad bo prišla

Zato sem se odločil, da se do najvišje točke potrudim še enkrat. Saj bodo kopni deli kmalu preveliki, pravega užitka ob hoji navzgor, še posebej pa smučanju navzdol, ne bo več. In kako prav sem imel. Podlaga je bila sicer mestoma trda, ostanki umetnega snega. Toda kopnine, ki sva jih pred dvema dnevoma premagovala po ozkih trakovih beline, so bile sedaj že večje. 

Pod oblačnim nebom

Le še vprašanje časa je bilo, kdaj bodo trave, rešene snega in ledenega oklepa, ozelenele. Okoli mene je bil mir, samota. Nič me ni motilo. Hodil sem mimo vasi, zagrizel v strmino, se čudil velikim razpokam v snežni odeji. Kot bi mignil sem bil pri koči, nadaljeval do strmin pred zavojem, štartno hiško. 

Razpoke

Nad menoj je bilo oblačno nebo, napoved je grozila z dežjem. Pa ga ni bilo. Čudil sem se velikim razpokam v snežni odeji, nadaljeval do zgornje postaje vlečnice, snel smuči, naredil še tistih nekaj korakov do najvišje točke. Meglice so se vlekle med bukvami, nič se nisem obiral. 

Pogled z ovinka

Svetlobe je bilo kljub oblakom še zadosti, kdaj bo začelo kaj padati nisem vedel. Vrnil sem se do smuči, zapeljal navzdol, lovil snežene trakove, pobočja, kjer je bilo možno najbolje vijugati. Dvoje kopnih delov je zahtevalo počasni prestop, tudi čez cesto je bilo treba tako. Nato pa navzdol, zavoji so si sledili, pripeljal sem se vse do zadnjega, na izhodišču. Zadovoljen? Seveda, kdaj pa nisem.

Megleni gozd