Hum

Dan se je že prebudil, mesto je vstalo. Tudi sam nisem zdržal več v postelji. Hotel sem videti, če bom na obzorju ujel kaj sonca, če je pogled na pivovarsko mesto od zgoraj še vedno lep, če je kaj drugače kot je bilo pred tedni, ko je na vrhu pozdravljal snežak. Hum je vsekakor vršiček, ki ga je vredno obiskati. 

Laško in Hum

Zato, da se predihaš, da srečaš prijazne ljudi, pogledaš z višine tudi vase, se vprašaš o tem kdo si, kaj te žene naprej. Da skušaš razčistiti s preteklostjo, pogledati v dni, ki prihajajo. Predvsem pa, da zajameš sapo, preden se dan naredi takšen, kot si ga načrtoval. Stopil sem na most, ki vodi čez Savinjo, šel mimo cerkve v starem delu. 

Pogled s poti

Nadaljeval navzgor, vedel točno, kam bo treba. Pomahal sem gradu, pot je bila znana, urne noge so se že vračale. Zavoji mimo Prižnice in Divjega farovža, sopihal sem kot dobro zagreta parna lokomotiva. Že sem bil pod križem, ki je opomnik tistim, ki verjamejo in bi morebiti pozabili. 

Križ

Nekaj korakov, samota me je objela na najvišji točki. Ki pa je zgolj eden izmed treh vrhov, Hum je namreč pravcati štajerski Triglav. Razgledal sem se, snežaka seveda že lep čas ni več. Roža vetrov na kateri je stal, je znova kazala smeri neba, povedala, kaj se vidi. In vidi se veliko, vidi se daleč. 

Najvišji vršiček

Ko se je utrip umiril, sem jo navzdol mahnil na drugo stran. Saj, da bi ne šel še na preostala vršička, ni bilo misliti. Sploh, ker sem tako lahko zaokrožil vse naokoli. Valoval sem torej naprej, pogledoval nazaj na prehojeno pot, samota je bila okoli mene. Očitno jih večina pohiti zgolj na prvi vrh. 

Pogled v smeri Šmohorja

Ko se je pokazala stezica, ki je obetala, da nižje pride na asfaltno cesto proti centru Laškega, sem ji seveda sledil. Res me ni razočarala, že sem se obrnil nazaj, hitel zložno navzdol. Zgolj nekaj ducatov korakov in zašpilil sem klobaso. Kratek toda lep sprehod, vsekakor. Kopica misli tudi.

Hum z zadnje poti