Turna noč zadnjič

Odločitev je bila v zadnjem trenutku. Še posebej obet, da gre za zadnji četrtek, ko je na smučišču Tromeje v popoldanskem času tako imenovani Tourennacht, nas je pritegnil. Trije mušketirji smo med klepetom in seveda smehom drveli proti Korenskemu sedlu, preskočili na sosednjo stran in mirno priplužili na parkirišče v Sovčah. 

Na parkirišču v Sovčah

Takšne gneče kot pred tedni ni bilo, vseeno pa smo med parkiranimi avtomobili turno smučarskih navdušencev komaj našli prazno mesto. Smuči so bile na nogah, prvi koraki, zložno smo se vzpenjali in imeli marsikaj povedati o dekletih, ki sta s hojo začeli malo pred nami. Kaj pa bi drugega trije nasmejani dedci? 

Slovo dneva

Tudi ko smo ju za prvim ovinkom prehiteli, so nam besede še vedno tekle naprej, kot bi se res že dolgo ne videli. Povsem se je stemnilo, lučke v dolini, rdeča visoko nad njimi na vrhu Dobrača. Zadnja sled dneva na obzorju je bledela. Smučarji so mimo nas hiteli v dolino. 

Med vzponom

Malo sem ušel naprej, prehiteval druge smučarje, utrujenosti danes ni bilo, že so bili tu zadnji zavoji, ciljna ravnina, močna luč je kazala pot, restavracija na vrhu. Prijatelja sta prišla za menoj, zgolj nekaj vdihov kasneje. Stopili smo v toploto notranjosti, sedli za prazno mizo, nazdravili novemu vzponu, sezoni, ki bo očitno bolj kratka. 

Pogled v dolino

Pa zato nič manj dobra. Kot je seveda prav in se spodobi. Pladenj, pivo, preste. Prav nikamor se nam ni mudilo. Pa vendarle je bilo počasi treba navzdol, pot do doma je bila dolga, prižgali smo lučke, zapeljali po progi. Zavoji so si sledili, bleda svetloba je osvetljevala sneženo pobočje. 

Na vrhu

Le še redki so bili zamudniki, ki so sopihali proti vrhu. Nič se nismo obirali, kot bi mignil smo bili na zadnji uravnavi, se ustavili ob robu snega. Veseli, zadovoljni. Dobro smo se premigali. Saj to je najbolj pomembno, kakopak. Čakala nas je le še pot domov, ki pa je imela neke svoje zaplete, a to je že druga zgodba …

Pladenj, pivo, preste