Nad Šitom glava

Svojo sled smo to zimo najprej narisali z manjše sestre. Nato smo obiskali še večjo. Zakaj bi se torej ponavljala, sva si rekla z Urošem, ko sva stala na Vršiču. Greva pogledati na vrh, ki ima tako nenavadno ime. Ob katerem se danes marsikdo namuzne. In si morebiti misli to ali ono. Nad Šitom glava. 

Obet dneva

Kar nama ni bilo čisto nič pomembno. Zaspano sva se pretegnila, za svetlobo in dva parkirana avtomobila obtožila menjavo ure, menda letos zadnjo. Nato pa stopila na smuči, korakala navzgor, opazovala kopnino, ki se počasi širi na sredini plazu. Poiskala primeren žleb, ki naju je pripeljal pod grape Male Mojstrovke. 

Grebenc

Tudi pobočja pod Grebencem so bila že obljudena, opazovala sva vzpenjajoče. Zavila na desno, trda podlaga je obetala dobro smuko. Dan se je počasi prebujal. Skale vrha so kar naenkrat zasijale, jutranje sonce jih je nežno pobožalo. Pohitela sva proti soncu, še zavoj, dva in že sva stala na vrhu. 

Osončen vrh

Odpirali so se nama pogledi vse naokoli. Sledi visoko v pobočja sosednjega vrha so budile spomine. Na dan pred leti, ko smo šli še višje. Prav do najvišje točke. Skorajda nisva mogla verjeti, od daleč je bilo videti res strmo. Sonce je sedaj že potovalo po obzorju, opazovala sva gore v daljavi, ugotavljala, če se vidi tudi Sonnblick. 

Na začetku poti preko obzorja

Je bil spomin na vzpon in smuko s tega tritisočaka še kako živ. Pripravila sva opremo, nasmeh na ustnicah, zapeljala navzdol, vriskala ob zavojih po vršnem pobočju. Nižje iskala pravi prehod v žleb, sklenila, da bova skušala najti tistega, preko katerega sva se tudi vzpenjala. 

Mala Mojstrovka in Uroš

Toplota liže snežni sladoled, toda za udoben prehod je bilo prostora dovolj. Nižje naju je čakalo še nekaj poskočnega rodea preko ostankov plazovin, zadnjih nekaj zavojev in že sva odložila smuči pri avtomobilu. Seveda navdušena. Kratka, toda sladka, sva si bila enotna.

Zavoj