Triangel drugič

Seveda. Kaj pa drugega. Ko je pomanjkanje snega precejšnje, časa prav tako, je Triangel več kot logična izbira. Dostava na zbirno mesto je bila pravočasna, vse ostalo stvar logistike. Izšla se je tako, da je prav. Že sva s prijateljem preizkusila delovanje žolne, vlekla svojo komaj vidno sled po nekdanjem smučišču navzgor. 

Prijatelj

Večerna svetloba naju je peljala proti meglenim višavam. Seveda ni bilo veliko razmišljati kod in kam, lovil sem srčne utripe, se trudil slediti hitrejšemu. Švignila sva mimo koče Vrtača, zagrizla v strmino nad njo. Da bi zavila proti servisni poti nisva niti pomislila. Nekaj zavojev sem in tja, pot, zadnja strmina pred koncem nekdanje sedežnice. 

Zelenica

Spust mimo koče je prinesel novo dozo smeha. Kaj drugega bi si v družbi dveh dedcev v najboljših letih lahko mislil. Rdeča nit se je vlekla še naprej proti strmini, čez katero naju je popeljala lepa pristopna smučina. Dan je počasi ugašal, zadnja svetloba je izginjala, kot bi jo noč popivnala. 

Proti Trianglu

Čez griče in kamnite vršace je razgrnila svoj plašč, obrisi okoli naju so bili vedno bolj podobni prividom, razblinjali so se, sveži sneg v pozni pomladi. Temneče megle, prijatelj na vrhu, sam nekaj korakov za njim. Drobni trenutek zadovoljstva, pogled naokoli, pogled nekam v sebe. 

Vrh

Zavedanje, da življenje teče, divja reka, karkoli storiš, ujet si v strugo, hudourniško ali leno počasno, kakor ti je odrejeno. Zapisano nekje v zvezdah. Pomembno je zgolj, da ostaneš zvest samemu sebi. Prvi zavoji. Sneg je bil soliden, nekaj prijetnega rodea, toliko, da naju je zbudilo. 

Pohitiva, noč prihaja ...

Sanje so se razblinile, švignila sva nad kočo, pod Šentancem preskočila v strmino in sledila nekim samosvojim zavojem navzdol. Pri koči Vrtača se je divjina končala, poteptana proga je bila še najbolj podobna smučišču. Zadnji zavoj, tik pri avtu, kot vedno tukaj. Noč naju je pospremila na najini poti, vračala sva se domov, zadovoljna, dan se je zaključil tako lepo.

Šentanc