V nasprotni smeri

Mesec je šel h koncu, službene ure so se iz tega in onega razloga nabirale preko meje, kjer jih brez milosti odrežejo. Treba je bilo najti način, kako jih pokoristiti, ob tem pa dodaten prosti čas še lepo povezati v neko zgodbo. Ker sem bil pri tem razmišljanju sam, ni čudno, da mi je misel hitro spet odneslo na Pot. 

Koseški bajer

Nekaterim neizmerno dolgočasna, meni pa tako ob družbi, ko se misli izmenjujejo, prepletajo, iskrijo, iščejo vedno nove pomene kot v samoti, ko imam čas premlevati vse tisto, kar sicer ne pride na vrsto, ne le izziv, temveč nekakšna pomiritev. Torej je bilo odločeno, smer seveda nasprotna od tiste zadnjič. 

Pot

Le malo kasneje sem šel, saj so me že na poti iz službe bežna nenačrtovana srečanja zapeljala v postanek. Napoved je bila v redu, čeprav so bili sivi vodonosniki nad Ljubljano videti strašljivo. A bo že, sem se tolažil, nekaj kapelj mi ne bo škodilo. Deset minut čez eno sem odtisnil ob Dunajski cesti prvi virtualni žig, stopil proti zahodu. 

Mali Graben

O poti do Koseškega bajerja tako ni smiselno izgubljati besed, hoja po urbanem predelu Bežigrada, nato Šiške, Kosez ni presežek. Nadaljevanje ob gozdu in čez travnike je veliko bolj prijetno, danes celo srečanj skoraj ni bilo. Sem in tja kakšen sprehajalec štirinožnega družinskega člana, sicer pa mir in tišina. 

Črni hrib

Hitro sem bil čez Grbo, odšteval kilometre proti Dolgemu mostu, zavil čez Tržaško cesto in ob Malem grabnu šibal do Murgel, naprej proti Livadi. Koraki so si sledili, misli bežale na vse strani kot jata zbeganih kokošk, že sem tam na robu Rudnika zagrizel v breg. Vedno bolj temno je bilo, po treh urah hoje sem na Črnem hribu naredil krajši postanek, a vendarle najdaljši danes. 

Prihod v Fužine

Spuščal sem se proti Fužinam, ko sem stopal čez Ljubljanico, je bilo že temno. Zavoji po obrobju Most, hoja ob vojašnici v smeri BTC, na drugi strani mimo blokov proti Žalam, Stožicam, izhodišču. Saj ni več kaj veliko povedati. Do prve virtualne točke sem prišel po petih urah, do minute natančno. S tem sem končal še en krog, še eno pot. K sebi.

Pri Žalah

Planinsko polje

Dan se je začel zgodaj. Prvič sem se zbudil okoli treh, znova zaspal šele ob reševanju sudokuja. Zanimivo, da me ta skoraj vedno lepo uspava. Naslednjič me je zbudila budilka, skočil sem pokonci, pripravil vse potrebno za pohod po Planinskem polju. Prižgal sem lučko, posvetil ven, čisti mir in tišina. 

Na robu jutra

Celo osel, ki se je v ogradi nedaleč stran od dvorca Hošperk zvečer oglašal tako, da so šle kocine pokonci, je bil tiho. Stopil sem proti glavni cesti, prečkal Unico, stopal mimo speče Planine. Vendar se je tam za Starim gradom že kazala sled prebujajočega dneva. Ko sem prisopihal v Laze, sem lahko mirno ugasnil čelno svetilko, se povzpel na Jakovški hrib z novim razglednim stolpom. 

Žareče

Le nekaj stopnic do razgledne ploščadi, a je ravno prav visoko, da se lepo vidi naokoli. V Jakovici sem pri svetem Mihaelu zavil na pašnik in do kapele Matere božje, nadaljeval čez strugo Unice, danes sta bili tam le dve večji luži. Pred časom sva z Ano tu obrnila, saj je bila cesta pod vodo, suhih nog se ni dalo naprej. 

Razgledni stolp

Čez travnike sem prišel do Putickovih štirn, dveh obzidanih in prekritih katavatronov ali ponorov Unice. Menda je vseh skupaj okoli 150. Dvignil sem se nad steno in stopal čez kraški svet, mimo podzemnih jam, žvižgajoč, zaradi medvedov, ki tu niso redkost. Malo po stezi, nekoliko po gozdnih poteh, sem prišel na travnik, njegov razgledni rob. 

Sončni vzhod

Tu nekje naj bi bil po starih legendah v jami skrit zaklad v Kališah. Nisem iskal, zato seveda tudi ne našel ne jame ne zaklada. Razgledni stolp, ki je v slabem stanju in brez dostopnih stopnic, pa bi težko spregledal. Nazaj sem šel po Jakobovi poti, rumene puščice so jasno kazale, kje bo prav. Naokoli, navzdol, že sem bil spet pri lužah pod Jakovico. 

Travniki v Kališah

Stopal sem skozi Laze, v Planini zavil proti Unici, malo naprej odkorakal do razgledišča na vrhu sten Planinske jame. Proti izhodišču sem se vračal mimo Malnov, kjer so bili ob izviru Malenščice nekoč mlin, žaga in še kaj. Danes na tisti čas spominjajo le z bršljanom obrasle ruševine. Še nekaj minut, korakov in bil sem na izhodišču lepega jutranjega kroga.

Malenščica

Stari grad

Mogoče je neka negotovost v meni, strah pred samim seboj, predvsem pa pred novimi stvarmi. Verjetno posledica daleč premajhne samozavesti, iz časov, ko sem bil še majhen. Zato me vednost pomirja. Ko vnaprej vem, kakšen je načrt, kaj se bo dogajalo, kako stvari stojijo. Ta vikend ni bil takšen. Spet se je zgodba, ki sem si jo nekako napletel, postavila na glavo. 

Hošperk

Na robu večera, po preverjanju, če je doma vse v redu, sem hitel ob zahajajočem soncu proti Primorski. Nekaj toplote so žarki še prinašali, celo skozi avtomobilsko steklo me je prijetno grelo. Pri Uncu sem zavil v smeri Planine in parkiral na velikem, že dobro znanem parkirišču pri dvorcu Hošperk, zagrabil stvari za pohod, skočil iz avtodoma. 

Skozi jesenski gozd

Hitel sem tako zelo, da sem se po nekaj korakih moral vrniti. Pozabil sem namreč bistveno, čelno svetilko. Dan se je poslavljal in vedel sem, da bo vsaj na poti nazaj še kako prav prišla. Do prvega ovinka sem šel po cesti, potem pa jo v stiski s časom ubral naravnost navzgor. Skozi strm gozd sem prišel do ceste višje, na sedlu, tam pri znamenju, brez težav našel odcep proti končnemu cilju. 

Unec in Slivnica v ozadju

Med sopihanjem me je presenetil mlad par, ki si je ob spuščanju podajal teniško žogico. Prijazno smo se pozdravili, onadva sta se odsmejala naprej, zopet sem ostal sam. Pod daljnovodom se mi je odprl pogled na obe strani, Unec, Slivnica s svojimi čarovnicami za njim. Zgolj zadnji klanec je imel nekaj snežnega poprha, številne sledi. 

Vrh

Razgledišče pri oddajniku, ob klopi sem opazoval zadnjo svetlobo dneva, rdečico oblakov na zahodnem obzorju. Kako prijetno mora biti posedeti tu na sončen dan, ko te božajo topli žarki in imaš občutek, da ti ves svet leži pod nogami. Previdno sem se spustil po drsečem klancu, malo nižje skoraj zgrešil stezico, ki pripelje na sedlo. 

Mesto za počitek

Stopal sem po makadamski cesti, v temi o drugi poti, celo iskanju brezpotnih prehodov skozi strmi gozd, ni bilo za misliti. Lučka je osvetljevala nekaj metrov pred menoj, včasih sem se kar zdrznil, tistega občutka, da nekdo hodi za teboj, se že od malega ne morem čisto odvaditi. Pa seveda ni bilo nikogar. Še nekaj korakov, pod lučjo na dvornem parkirišču je stal le moj premični dom.

Dan se poslavlja

Ko povežeš rep in glavo

Pot ob žici. Simbol okupirane Ljubljane. Danes velik rekreativni poligon okoli nje. Res lepo urejen, širok, zamejen, večinoma obrasel z drevjem. Po nekaterih podatkih dolg dobrih 32 kilometrov, po drugih, bolj uradnih, kar 34. Saj niti ni važna dolžina. Važno je doživetje. Danes sem bil sam, sklenil sem, da okoli lomastim s hitro hojo, ne pa tekom. Tega sem se tudi držal. 

Pred Žalami

Le dvakrat sem odtekel nekaj metrov, da sem ujel zeleno luč na semaforju. Sicer pa korak za korakom, od prvega tam na Dunajski cesti pred stavbo AMZS, kjer je kontrolna točka Bežigrad, v smeri urinega kazalca, mimo Stožic. Proti Žalam, kjer mi ni jasno, zakaj je žabar v terencu trobil, ko sem prečkal cesto na prehodu za pešce. Sem samo pomahal, če res ne ve, kaj pomenijo bele črte na cestišču? 

Drevored

Hodil sem med bloki, na robu BTC ujel drugo točko, stopil ob vojašnici pod drevored. V bližini zidu nekdanje psihiatrije je bila tretja kontrolna točka, četrta ne tako daleč, na drugem bregu Ljubljanice. Sonce je zahajalo za Golovcem, vzpon nanj je bil hiter, po kratkem postanku na Črnem hribu, kjer me je na mizi presenetil šopek rož, sem se po potrditvi naslednje točke že spuščal. 

Sonce zahaja za Golovcem

Z zadnjo svetlobo sem nadaljeval mimo kontrolne točke Rudnik, ko sem po dveh urah in tri četrt prišel do Livade, je bila že čista tema. Da sem poskeniral kodo na tej točki, je bilo treba prižgati čelno svetilko. Hoja mimo Murgel se mi še ni toliko vlekla, kot potem nadaljevanje proti Tržaški cesti. Videl sem avtocestno počivališče, vozila, ki so drvela nekam v daljavo. Uf, torej še nisem blizu. 

Črni hrib

A vsakega kupa pic je z vztrajnostjo enkrat konec, je rekel Garfield. Na drugi strani Tržaške me je čakala predzadnja točka, zavil sem v smeri Grbe, malo pred njo v temi z nogo brcnil v kamen, tako je bil vzpon proti temu neznatnemu vršičku bolj šepanje po stopnicah kot zmagoslavni marš. Bolečina je počasi popustila, še nekaj zavojev in že sem hodil v smeri Koseškega bajerja. 

Na robu noči

Da se ta odsek vleče, ni nobena skrivnost, kar ni in ni ga konec. Je pa tik pred vodo zadnja točka. A še ne konec poti. Ker je treba priti še do Bežigrada. Šel sem skozi Koseze, Šiško, malo pred Celovško cesto srečal Vinkota, ki je sprehajal psa. Malo sva poklepetala, tudi ko sem čakal, da končno zasveti pešcem prijazni zeleni semafor. 

Livada

Pomahal sem v slovo, šel mimo Aleje, naokoli do Litostrojske, še zadnji drevored. Znani konci, cilj, kjer sem povezal glavo in rep, zašpilil klobaso, dokončal to današnjo zgodbo je bil res blizu. Po do minute točno petih urah sem bil spet na začetku, ob Dunajski cesti. Ja, kar dober pohod, objel sem Ljubljano …

Povezano

Dobrča

Sem že mislil, da mi ta petek ne bo uspelo. Potem pa so se neke nebesne karte premešale ravno na pravi način in že sem takoj po službi peljal na Gorenjsko. Borut je bil presenetljivo zgodaj prost, ko sem se sam še cijazil proti avtocesti, mi je že javljal, da lahko sede v avtomobil in gre. Ker teleportiranja še ne poznamo, sva se dogovorila, da startava na Kokrici pred trgovino. 

Breška planina

Od tam sva peljala proti Tržiču, nad Brezjami zavila navzgor. Sem mislil, da bova kmalu parkirala, pa je Borut ob obujanju spominov na lete z zmajem z Dobrče peljal kar naprej. Tudi prav, saj časa ni bilo na pretek, je že prav zgodaj tema. Parkirala sva ob Bistriški planini, stopila kar hitro po cesti navzgor. 

Ivje

Sem se čudil, ko sem slišal, da je Borut z Dobrče nekdaj dostikrat poletel, nikoli pa še smučal. Hm, če bo le zima je to nekaj, kar bo treba nadoknaditi. Smreke na robu Breške planine so bile belo poprhane, praprot in drugo ščavje ob poti nekoliko naprej tudi. Zavila sva proti Lešanski planini, na njen rob prišla na robu večera. 

Lešanska planina

Vzpela sva se čez travnik do zgornje poti, zavila proti vrhu. Sem bil presenečen, saj je bilo precej drevja posekanega. Uf, že precej časa nisem bil tu ali pa ima le moj spomin luknje. Tudi možno. Tam nekje daleč doli so se prižigale lučke, videlo se je Blejsko jezero. Še nekaj zložnih korakov in bila sva na vrhu. 

Na vrhu

Z zadnjo svetlobo dneva sva nazdravila skupaj preživetim trenutkom, pozdravila tri gospodične, ki so prikorakale s Šentanskega vrha in pred nama izginile po poti navzdol. Prižgala sva lučki in se tudi sama odpravila. Tam na vzhodu nekje je sijala velika luna. Bobrova menda, kot pišejo mediji. Bila je res svetla. 

Bobrova luna

Ob prijetnem klepetu sva se spuščala, tam pod Lešansko planino se je povsem stemnilo, posamezna drevesa, kamni, deli poti, so obsijani za trenutek oživeli, potem pa izginili v temi. Prav čudovita ideja je bila tale Dobrča, sem kimal še potem, ko sva sedla v avtomobil in mimo Tržiča odpeljala proti izhodišču.

Dan se je poslovil

Zadnji izlet pred zimo

Res je luštno, če ti uspe združiti koristno z dobrim. Zima je na pragu, vsak dan je hladneje in čas je bil, da moped iz Ljubljane odpeljem na zimsko spanje. In zakaj ne bi tega povezal v izlet, sem si rekel. Na Zvohu je bila nova škatlica z vpisnim listom, prav rad bi se vpisal vanjo. In je bil načrt za zgodbo spisan. 

Nad Tiho dolino

Dobro sem se oblekel, lep čas prepričeval akumulator, da naj zdrži vsaj še to vožnjo, potem pa odpeljal proti Šmartnu, odvil do Vodic, nadaljeval vožnjo do Brnika, Cerkelj in že sem zagrizel v breg. Motor je tekel lepo, hladen asfalt, prav takšne gume, ovinke sem vozil lepo počasi. Odprli so se mi pogledi na Ljubljansko kotlino pod meglenim pokrovom. 

Sneg?

Malo pod Ambrožem sem zaril v belino, komaj kaj se je videlo. Bilo je mrzlo, šibke točke moje opreme so hlad spustile do kože. Predvsem v roke me je zeblo, motoristične rokavice niso bile dobra toplotna zaščita. Na srečo se je na Jezercih, ko sem se izstrelil pod sonce, ogrelo. Mimo zapornice sem peljal do Rozke in po vijugasti cesti proti Tihi dolini. 

Topovi bruhajo

Ko sem hotel pred hotelom parkirati, me je na prašnem parkirišču skoraj obrnilo, spodneslo, moped sem položil na tla. Možakar iz kombija mi ga je pomagal pobrati, na srečo je bil cel, skoraj brez praske. Konec dober, vse dobro. Le prste na rokah sem imel čisto trde. Šele ko sem se preoblekel in stopil v smeri Pomladanske proge, sem se počasi ogrel. 

Otoki nad meglenim morjem

Navzgor sem šel naravnost, precej presenečen, saj so topovi na smučišču bruhali sneg. Pa se nekaj govori o otoplitvi. Krvavški Indijanci očitno vedo bolje. Na Zvoh sem šel kar pod žičnico, poseka med ruševjem je kazala, da bo čisto v redu. In je bilo, celo nekaj stezi podobnega mi je pomagalo navzgor. 

Sneg in sonce

Hitro sem bil pri zgornji postaji žičnice, stopil mimo najvišje točke, na drugi strani nekoliko spustil do vpisnega lista. Potem pa čez vrh stopal nazaj. Če je šlo gor v redu, bo tudi za dol moralo biti tako, sem si rekel. In je bilo. Dokler nisem na grušču zdrsnil, se ujel na dlani. Vse v redu? Nekaj krvi na eni od rok, nekaj žlehtnobe je odteklo, ostalo pa celo. 

Na Zvohu

Do parkirišča je šlo po tem vse gladko, mogoče teren ni bil tako zahteven, mogoče sem bil bolj previden, saj niti ni pomembno. Preoblekel sem se, sedel na motor, previdno odpeljal s parkirišča, zavijugal navzdol. Proti Jezercem je bilo prav prijetno peljati, ko sem se nižje znova potopil v meglo pa … prav pasje mraz. Otoplilo se tudi nižje ni prav veliko, kar precej premražen sem pripeljal na Milje.

Sedaj pa še navzdol ...

Primož

Vedel sem, da bo po nižinah megla. Ne le, da so tako napovedovali vremenski guruji domačih logov. Tudi zgled preteklih dni ni dopuščal nobenih dvomov. Jesen je takšna, kaj se more. In res. Med tem, ko je bilo zvečer, ko sem korakal iz Kamniške Bistrice nazaj do Calcita, še jasno, nad menoj pa je svetila luna, je bil pogled skozi okno zjutraj precej bolj klavrn. 

Kapelica ob poti

Belina vse naokoli, komaj, da se je videlo do prvih hiš. Torej je treba višje, do jasnine, mogoče celo sonca, če bo že prilezlo iz postelje. Ko sem zakorakal čez cesto do izhodišča, skorajda nisem mogel verjeti svojim očem. Parkirišče ob cesti je bilo polno avtomobilov, tudi višje bi težko našel kakšno mesto. 

Sveti Primož

Saj vem, da je sveti Primož priljubljen cilj. A da jih toliko že v temi hodi navzgor, to pa je bilo presenečenje. In prva pohodnica mi je le malo naprej prišla nasproti. Četrt čez šest, še v čisti temi. Zagnanost pa takšna. Sam sem nadaljeval do prvega levega ovinka, ubral bližnjico naravnost navzgor, presenetil črno mačko, ki je prav sredi poti čakala na miško. 

Jutranja zarja

Kljub prijaznim besedam ji nisem vzbudil zaupanja, umikala se je po stezi vse do ceste, kjer jo je hitro podurhala stran. No, saj končno nič čudnega. Če en tak stari dedec skorajda sredi noči lomasti tu mimo. Kdo se ne bi ustrašil? Vedno več ljudi mi je prihajalo nasproti, tudi starejših gospa. Res so v teh kamniških koncih malo posebni, sem sam pri sebi kar malo zavijal z očmi. 

Zaliv meglenega morja

Končno sem prilezel iz megle, po tri četrt ure odložil stvari ob cerkvenem zidu. Pod menoj je bilo megleno morje, nežna sled rdečice na robu obzorja, tam na vzhodu. Čakal sem petnajst minut, glede na napovedi bi sonce moralo že vstati. In pogled na Krvavec na drugi strani doline Kamniške Bistrice je kazal, da očitno že je. 

Otok

A gričevje sončnih žarkov ni pustilo preko. Ob sedmih sem imel čakanja zadosti, stopil sem navzdol. Ko sem čez deset minut še zadnjič zagledal cerkvici na drugem bregu, je bilo jasno, da sonca še ni na spregled. Kaj se more, če ni, še hudič ne vzame. Korakal sem naprej, navzdol, proti izhodišču, v meglo.

Med vračanjem

Lučki Dedec in še kaj

Namen je bil Velika planina. Da se na soncu malo pogrejem. Nič kaj posebnega. A že med hojo tam mimo Primoža in Petra, ko sem se ravno dvignil nad meglo, se mi je postavilo vprašanje, kaj potem? Ob kratkem postanku na klopi pred cerkvico sem pogledal na zemljevid, ideja se je pojavila, kasneje sem jo še malo dodelal, razširil. Saj zakaj pa ne? Tako lep dan je vendarle treba doživeti polno. 

Megla ...

Med vzponom sem se podobno kot dan prej počutil nekam počasnega. Še posebej, ko me je prehitela dvojica približno iste starosti. Pa kaj je narobe z menoj, je vrtalo vame ob hoji čez Pasje pečine. Ko sem prišel do planine Kisovec, so te misli izpuhtele. Je bilo preveč lepo skozi redek gozd gledati suhe jesenske trave. 

... in nad njo

Pod Malo planino sem hodil proti Mariji snežni, se malo pred cerkvico vpisal, pojedel jabolko, hodil naprej. Pod Gradiščem sem šel nad Vetrnicama, mimo počivajoče druščine z dvema jeznoritima cuckoma do planine Konjščica. Dela pri eni bajti, priprave na zabavo pri drugi. Prijazen pozdrav, potem pa spust do planine Dol. 

Proti Veliki planini

Tudi tu so bila dela na največji stavbi v polnem teku, menjali so se strešniki, kar sem lahko videl. A tu me ni nihče pozdravil, še pogledal ne. Skomignil sem z rameni, zaradi iztekajoče vode pri bajti je bila pot poplavljena. Čofotal sem, vse dokler nisem na drugi strani zagrizel v breg. Vzpenjal sem se do planine Rzenik, ki je bila vsaj danes zapuščena. 

Planina Dol

Čudne lesene kreature okoli koče so kazale na rokodelske spretnosti, privabile nasmeh na ustnice. Hodil sem do Konja, dva pohodnika s čeladami na glavi sta počivala malo pred vrhom, na njem pa … saj ne moreš verjeti. Dečva, niti ne preveč po mojem okusu, v pajkicah in zgornjem športnem topu se je premikala iz poze v pozo, tip pa jo je s telefonom slikal, snemal ali nekaj takšnega. 

Planina Rzenik

Ob tem hvalil, hkrati pa spraševal, če naj ji z roko malo podpre ritnici, da bo bolje videti. Saj nisem vedel, ali naj se smejem ali jokam. Ker sta zasedla cel vrh, sem moral celo nekaj trenutkov počakati, da sem se sredi te foto seanse prerinil na drugo stran in začel spuščati proti Presedljaju. Nekaj zajl, klinov, precej podrt svet. 

Foto seansa na Konju

Pod večjo skalo, za katero nisem vedel, kaj jo sploh drži na pobočju, sem se hitro umaknil z vpadnice. Na sedlu je pogled na uro povedal, da je časa za krog na drugi strani dovolj. Tako sem zagrizel v breg, šel mimo izvira z dobro vodo, malo višje zavil na nemarkirano stezo proti Vežici. Najprej so bili prehodi skozi ruševje dobro vidni, potem pa sem na malo večjem travniku zavil po svoje. 

Greben proti Presedljaju

Tako sem do prvega vršička, kjer sem se vpisal, priplezal skozi ruševje. A nič zato, je bil koristen oglednik, s katerega sem si dobro pogledal prehode do Vežice. Lep vrh sredi še lepšega sveta. Tako mehka pokrajina, vsi neizraziti kuclji okoli mene, preraščeni s travami, ruševjem. Vmes pa globoke luknje, kot sem videl malo kasneje, ko sem lovil prave prehode proti Lučkemu Dedcu. 

Da bi kar stal in gledal ...

Končno sem ujel stezo, že od nekdaj sem vedel, da obstaja. Prijazen svet se namreč odlomi proti Petkovim njivam, v Vežici, Vršičih in Dedcu so številne plezalne smeri, stezica na robu pa tistim, ki se ne spustijo nazaj pod steno z vrvjo ali skozi krušljiv graben, omogoči prehod proti Korošici. Čakal me je še zadnji vzpon, tik pod vrhom vpis in presenečenje. 

Pogled z Vežice na Lučkega Dedca

Ta del je samoten, toda ravno, ko sem prišel do vrha, je z druge strani prišla planinka. Na vrhu je s telefonom posnela celotno okolico, se ulegla v travo, naslonila glavo na možica. Ja, takšen dan je res treba užiti na polno. Zaželel sem srečno, odšel tja, od koder je ona prišla. Skozi razdrapan kamnit svet so pravo smer kazali številni možici, brez njih bi se brez nadaljnjega izgubil. 

Petkove njive

Tako pa sem šel prav, malo za Pragom prišel na markirano pot in hodil po njej do odcepa za Vodotočnik. Zadnji današnji cilj, nekaj sto metrov s poti, malo gor, malo dol. Jezero v kotanji je bolj mlakuža, prav do pastirske bajte ob njem nisem hodil. Vračal sem se nazaj na pot proti Presedljaju, si pri izviru nalil vode. 

Visoko nad Korošico

Videl sem, da se bo časovno moja pot izšla. Spust navzdol proti razgledišču Prižnica, pod njo pa zavijanje z očmi. Pot so markacisti skozi gozd speljali sem in tja, štrikali to svojo pletenino skoraj vodoravno. Ko sem se takšne hoje naveličal, sem jo ubral kar naravnost navzdol in seveda prišel prav. Še zavoj, prihod na pot s Petkovih njiv, spust pod Orglice. 

Vrh Lučkega Dedca

Slap je bil danes bolj slabo vodnat, le mali curek je drsel po strmi steni. Bo treba priti spomladi, ko voda bruha čez skalno stopnjo v globino. Še nekaj korakov mimo partizanske bolnišnice, po kolovozu do ceste. Stemnilo se je, ko sem naredil prve korake navzdol. Saj sem sprva mislil, da bi dvignil palec. Lahko bi celo počakal na avtobus. Nekdo si je naročil kar taksi. Pa se mi ni dalo nič od tega. 

Vodotočnik

Cesta je bila skoraj prazna, hoja skozi noč čisto prijetna, zrak čist kot le kaj, luna nad menoj, Kamniška Bistrica je šumela nekje spodaj. Ura je kazala, da sem prehodil 37 kilometrov in naredil 2200 višincev. Ma, to so samo številke, kot da bi bile sploh pomembne. Tisto, kar res šteje, so doživetje, ščepec pustolovščine, spomini, ki ostanejo. 

Orglice