Obsesija

Zadnjič sem slišal, da sem obsesiven. Ker med drugim hočem ven, na sveži zrak, hoditi, se predihati, kar nekako slabšalno »zgonit'«. In potem, joj prejoj, o vsakem takšnem »podvigu« še kaj napisati. Na blog ali lepše slovensko spletni dnevnik, saj družbena omrežja niso moja … obsesija. Enostavno nisem zadosti fejst bukov, pa tudi razni instagrami in čivki mi niso blizu. 

Šmartno

Hm, obsesiven. Slovar pove, da me glede na takšno, bolj jezikovno razlago, stvari, kot so miganje, zakladi, turno smučarski spusti, zapisi na blogu in še kaj miselno, čustveno popolnoma prevzemajo, obvladujejo. S psihiatričnega vidika se to sliši še huje. Očitno gre za bolezensko duševno stanje, pri katerem se mi pojavlja nadležna misel, predstava, ki se mi sicer zdi nesmiselna (hm, tega še nisem opazil), a se je ne morem otresti. 

Ljubljana

Preprosto torej obsedenost. Ja, zrel sem za psihiatrično obravnavo, mogoče celo bolnišnično zdravljenje. Na zaprtem oddelku. Ker se ne znam umiriti, sedeti doma lepo na kavču, prebrati ob tem knjigo ali dve. Res sem čudak. Kot bi rekli Radiohead … But I'm a creep, I'm a weirdo. What the hell am I doin' here? I don't belong here. Na ta svet. 

Grintovci

Mogoče mi je edino v uteho, da nisem edini … kar nekaj nas je. Mogoče celo toliko, da se postavlja tisto klasično vprašanje … pa kdo je zdaj tu nor? A vseeno smo zagotovo v manjšini. In samo to šteje. In ja, kaj morem, če se nekako nikoli nisem znal prav vklopit, če sem ven štrlel kot šesti prst, deseti brat?

Večerna zarja za Grmado

In če ti tam nekje, najkasneje po puberteti kapne, kaj dogaja in imaš moč ter možnost, da prestaviš kretnico, potem je vse ok. Če si sredi petdesetih … je pa itak prepozno za karkoli. Lahko samo še gruntaš, kaj bi bilo drugače, če bi … Taklemamo. In si znova in znova vrtiš, nekje v glavi, zgoraj omenjeno melodijo, vključno z besedilom. 

Lučke

No, dovolj bluzenja. Šel sem na Šmarno goro, po Partizanki seveda, ujel pogled, dva, večerno zarjo, lučke v dolini. Obsesija mi ni dala miru in moral sem skočiti spotoma še na Grmado, preden sem se spustil nazaj v Šmartno. Že na robu noči. To je to. Za danes. Jutri pa mogoče kaj drugega, novega, tisočkrat ponovljenega. Saj ni važno, ker obsesije, obsedenosti se ne rešiš tako zlahka.

Grmada