Med kapljami

Dan je bil kisel. Zjutraj še suho potem je začelo rositi in kasneje vedno bolj deževati. Za nikamor. Ležanje na kavču ali kakšen podoben šport. Na srečo pa sem bil že prej odločen, da obiščem nekaj vpisnih listov nad Črnučami, zato sem ob kapljah izpod neba zgolj zamahnil z roko in odpeljal do izhodišča za vasi Dobeno in Rašico. 

Izginevanje

Pod žicami, ki izginjajo v daljavo, sem se ob izzvenevanju dneva vzpel na reber, izginil v gozd, se vzpenjal in vpisoval. Šele ko sem našel zadnjo škatlico in se spuščal proti spomeniku, je pot postala drseča, na nekaterih mestih ni bilo dosti boljše, kot če bi stopal po ledu. Lovil sem ravnotežje in se jezil, ker nisem imel s seboj palic. Korak bi bil vsekakor bolj zanesljiv. 

Blatno

Šel sem mimo spomenika, dež je padal nekoliko bolj. Vzpon ob vasi proti zgornji poti do koče in razglednega stolpa je bil prava drsalnica. Povrh se je svetloba poslovila in nisem prav dobro videl, kam stopam. Ali me bo naslednji korak dvignil malo višje ali pa bom pristal … v najboljšem primeru na kolenih. 

Vrh Staneta Kosca

Na koncu se je vse dobro izšlo, stopal sem proti svetlobi, se vzpel še na stolp. Iz katerega se je kljub oblačnemu, jokajočemu nebu, videlo lučke mest, vasi, samotnih stavb nekje daleč spodaj. Nekaj trenutkov sem imel to visoko mesto zgolj zase. Previdno sem se spustil do trdnih tal, šel mimo koče in po cesti proti vasi. 

Lučke

Na zadnjem delu sem prižgal lučko, med hišami razmišljal, kako nenavadno, da ni nobenega psa, ko je prvi na dvorišču kmetije že začel lajati. Korakal sem pod vas, izginil v temo, tišino. Le samoten tekač je pritekel mimo. Košute v ogradi, katerih oči so se zasvetile, tako ali tako niso mogle nikamor. Škoda. 

Rašica

Še zadnje minute miru, potem pa se je nebo pred menoj razsvetlilo, kot bi pristajala vesoljska ladja. Luči so ugasnile, mimo mene na srečo ni prišel vesoljček, temveč le nekaj psov svetlečih oči s svojim lastnikom. Pločevina, hrup, svetloba, zgolj še nekaj korakov, sedel sem v avto in odpeljal domov.

NLP?