Grapa na SZ greben

Tomaž je imel popoldne malo več časa, tudi meni je kazalo, da se bo izšlo. Zato je ob Trianglu zgolj zavihal nos in pomignil proti grapam Begunjščice. Seveda je prva misel Osrednja, toda sam sem omenil še tisto, ki pripelje na severozahodni greben. Tam sem se spustil le enkrat, grapa mi je bila všeč, Tomaž je kimal. 

Pogled na grapo

Ko sva po s snegom precej ubogem prvem pobočju po servisni poti prišla na ovinek ceste pod Zelenico in odvila navzgor, sem končno odločitev tako ali tako prepustil njemu. Bo že zavil, kamor bo, sam mu bolj sledil. Nataknila sva srenače, nadaljevala še nekaj zavojev navzgor, potem pa je odločitev padla. Tomaž je začel dolgo prečko pod greben. 

Prečka

Dvakrat se je bilo treba prebiti preko kamnitega rebra, spraševal sem se, kje bova tu smučala. Na poledenelih delih pobočja je bila nujna previdnost, brez srenačev tu ne bi imel česa početi. Še nekajkrat sem in tja in že sva bila pod grapo. Smuči so pristale na nahrbtniku, ko sem se še pripravljal je Tomaž seveda že stopal navzgor. 

Matej

Prvi koraki v stopinjah tistih, ki so se spuščali, so bili kar previsoki, višje je bilo boljše. Ko je podlaga postala trda je bilo kot na stopnicah. Navzdol je pripeljal Matej, do grape je prišel z druge strani, Smokuškega plazu. Nekaj besed, potem je on odpeljal naprej, midva sva se še vzpenjala. Na grebenu je bilo prostora ravno za naju, če bi prišel še kdo, bi bila že gneča. 

Pod grebenom

Tomaž je odsmučal, sam sem naredil še nekaj fotografij, odpeljal za njim. Zgornji del je bil trd, je kar ropotalo pod smučmi. Nekaj zavojev na levi strani po napihanem snegu in že sem bil pri skalah na spodnjem robu. Spustila sva se levo, po plazu navzdol, lepo pobočje, zavoji. Le snega tudi tu manjka, velike skale so gledale iz snega, skalne mine pod njim. Enkrat je malo zaškrtalo, nič hudega. 

Tomaž med smuko

Prečila sva skozi ruševje do Zelenice, še nekaj zavojev in bila sva nad plazom. Mene so bolele noge, pekli podplati, verjetno sem na trdi podlagi grape preveč pritiskal. Ali pa preprosto ni bil moj dan, je komentiral Tomaž. Na plazu je kar šlo, min pa je bilo s približevanjem Ljubelju seveda vedno več. Kaj se more, takšna zima je. Saj mogoče nas pa še kaj preseneti.

Plaz nad Zelenico