Slepota

Včasih imaš več sreče z vremenom, drugič manj. Se zgodi, da seveda čisto nič. In verjetno je bilo današnje popoldne ravno pravo za to, zadnjo, kategorijo. Kajti že pogled iz domačega okna je kazal kapo, ki je pokrivala Krvavec in sosednji Zvoh. Toda čas, ki je bil na voljo, ravno pravšnji ščepec gorenjske trme in že sva se s Tomažem peljala proti Jezercem. 

Ko se je še kaj videlo ...

Tam se je kljub megli še videlo nekaj metrov daleč. Zato sva se zgolj začudila dekletoma, ki sta na hudomušno vprašanje, če je na vrhu kaj sonca, odgovorili, da sta zaradi goste megle obrnili precej nižje. A višje kot sva bila, bolj nama je bilo jasno, zakaj. Že na Kriški planini se je megla gostila, pa vendarle so se tisti hibridi med pastirskimi stanovi in gostinskimi objekti še videli. 

Kriška planina

Ko sva prišla do zavoja proge proti vrhu Gospince, se ni videlo že čisto nič. Sama belina, spodaj, zgoraj, povsod. Nekako sva še zvozila prav in mimo zgornje postaje enosedežnice stopala v smeri vrha Krvavca. Potem pa se je pred nama pokazalo poraščeno pobočje, tam, kjer ga nisva pričakovala. Hm, le kje presneto sva? 

Kam?

Iz megle se je pokazala ograja pred nama. Ups. Na napačni strani televizijskega stolpa. Se zgodi. Naprej nama je šlo bolje, malo me je le skrbel teptalec, ki je nekje v Tihi dolini hrumel sem in tja. Pa je tam tudi ostal. Pred vrhom sem pogledal Tomaža, namignil, naj se on odloči. Seveda se je po pameti, kaj pa drugače. Zavil je desno, do hiške ob zgornji postaji žičnice. 

Vrh Krvavca

Preden sem se mu pridružil v zavetju, sem stopil še nekaj korakov do najvišje točke Krvavca. Videlo se ni nič, pihalo je, nosilo zaledenele snežinke. Znova sem ponovil znano frazo športnih tekmovanj, da so razmere na meji regularnosti. No, po pravici povedano so bile tukaj že malo preko. Hitro sva se pripravila za spust, takoj videla, kaj naju čaka. Slepota. Kajti kje smučaš se ni videlo čisto nič. Samo upal si lahko, da se kam ne zaletiš. 

Čakajoči ...

Previdni zavoji pod vrhom so bili res nekaj posebnega. Ko si že stal, si imel občutek, da se še vedno pelješ. Ali pa si se želel ustaviti, pa si samo drsel naprej. Plaz? Ne, zgolj v čisti belini nisva videla, da so smuči obrnjene navzdol. S pogostim preverjanjem na karti sva vendarle ubodla pravo smer, mimo Gospince zavila navzdol in našla tudi zavoj na progo, ki pripelje na Kriško planino. Noge so vedno bolj pekle, začetek sezone je zanje prav pasji. 

V ... zavetju?

Z zadnjimi luksi svetlobe sva prišla na pot proti Jezercem, nekaj porivanja in še dolgi zavoji, skorajda že v temi, do parkirišča. Je bilo smiselno, vredno? Kdo bi se to sploh spraševal. Bilo je in to edino šteje.