Stari vrh

Res se je začela zima. Z Urošem sva malo premlevala, se odločala, dve možnosti sta bili v igri. Na koncu je prevladal Stari vrh, saj se dnevi, preden zaženejo smučišče, iztekajo. In je torej pršič v vrhnjem delu treba zvoziti, preden ga ne poteptajo ali ga, kar bi bilo še huje, ne odnese veter. Noč se je ravno dobro skrila pred prvimi sledovi svetlobe, stopanje jutru naproti. 

Jutranja zarja

Prijeten klepet, stopinje čez cesto, nadaljevanje mimo Zaprevala proti vrhu sedežnice. V strmini je drselo, snežni topovi so bruhali mešanico snega in ledu. Naravnost navzgor ni šlo več, štrikala sva sem in tja, nad kočo znova ujela odlično špuro predhodnikov. Izpred dni seveda, saj sva bila danes na celem pobočju sama. Ne navzgor, ne navzdol nisva srečala nikogar. 

Na drugi strani morja so domači kraji

Na vzhodu se je rdečila zarja, doline so bile pokrite z debelo odejo puhaste megle. Pri štartni hiški, kjer vsi obrnejo, sva nadaljevala naravnost, sledeč markacijam nad zgornjo postajo sidra prišla do najvišje točke. Uroš je bil sploh prvič tu gor. Snežne čipke, skozi drevesno črtno kodo se je prebijalo sonce. Hitre priprave, nekaj fotografij, smeh, kaj pa drugega. 

A to je vrh ... kdo bi si mislil ...

Spust navzdol, skozi gozd do štarta. In naprej, iščoč ne zvožena pobočja, zavoji, eden za drugim, enakomerno, za nama je ostajal jasen, dobro znan, podpis. Pod kočo sva nadaljevala tam, kjer ni bilo nastreljenega kložastega snega. Torej naravnost proti Zaprevalu, vsaj dokler je šlo. Potem pa levo, navzdol. Že sva švignila mimo vasi, pobočja spodaj so bila trda, hitri zavoji. 

Pršič

Pri cesti je Uroš ugotovil, zakaj imam stare smuči. Pa saj nekaj korakov po asfaltu nič ne škodi. Še zadnji zavoji, dobrih šesto višinskih metrov pod Starim vrhom sva bila spet na parkirišču. Zadovoljna vsekakor. Le še nekaj je manjkalo … pivo seveda. Saj zanj ni nikoli prezgodaj. In kovanje načrtov. Za nova srečanja, vzpone, vijugajoče spuste.  

Najini zavoji (levo)